8. feb. 2013

Bloodsport (1988)

Ocena: ●●●●○○○○○○

Ko sem bil v osemdesetih neumen najstnik z bundesliga pričesko, jopičem iz jeansa in zlizanimi kavbojkami, sem se zabaval med zahodnjaškimi filmskimi umotvori, ki so skušali posnemati častitljivo kitajsko tradicijo borilnih veščin in kinematografije wuxia v vsej krvavi stvarnosti in brutalnosti. Iz kina grede smo s prijatelji na vse grlo vpijoč prevrnili par smetnjakov in s krčevitimi obraznimi grimasami zbrcali kakšno pločevinko ter se med zgražanjem mimoidočih upokojencev sami sebi zdeli nadvse imenitni. Jaaa-ha! Nič drugače ni bilo po ogledu prve opaznejše osrednje vloge belgijskega telovadca Jean-Hloda von Dumma.
(G) Najbolj zanimiv je bil morda prav Breakin, po naše, Break Dance, kjer se Van Damme pojavi med plesalci na ulici in celo malce zamiga z ritjo. To mu seveda ni prineslo slave, je pa zanimivo, da na veliki met, ki ga je usekal prav s Krvavim športom, ni čakal dolgo. Očitno je imel srečo, očitno je bil s pravega testa, očitno je prišel ob pravem času in zapolnil vrzel, ki je nastala po smrti Brucea Leeja. Res je, Vam Damme je bil divji kot Bruce Lee in čeden kot James Dean. Ker se je tega zavedal, je v svojih filmih vedno poskrbel tudi za svoje oboževalke in jim pokazal znamenito špago in še bolj znamenito zadnjico. —Iztok

Ker dandanes nisem več debilen infant, se ob še tako nizkih merilih in navalu nostalgije težko pripravim do prizanesljive naklonjenosti ob vrednotenju tega zdruzka kljunaševih bobkov; kljub očitkom večnih zanesenjakov nad pretepaško zvrstjo, češ, takrat so pač snemali take cenene reči. Pa so jih res? Istega leta so nastali tudi filmi Die Hard, Rain Man, Beetle Juice, Nuovo Cinema Paradiso, Mississippi Burning, A Fish Called Wanda, Dangerous Liaisons in Le grand bleu, pa tudi animeji Tonari no Totoro, Hotaru no haka ter legendarni Akira. In ne mislite, da ne maram kung-fu tematike: Bruce Lee še vedno sodi v železno klasiko omiljene filmografije iz moje mladosti.



Gre samo za to, da v tem filmu res ni dobro ničesar,™ kot bi to artikuliral neki razvpiti recenzist.™ Da je igralski performans na umski ravni bolnih tasmanskih rovk, scenarij primeren za gojence kamniškega zavoda, instantna romanca z "novinarko" (ki je tam bolj ali manj zato, da upraviči golo rit steroidnega mišičnjaka iz Bruslja) in prostodušno prijateljstvo med protagonistoma material za manj zahtevne risanke, prikaz "prepovedanega" tekmovanja v borilnih veščinah pa vzrok za otekanje čelnega režnja, so sicer splošno (pri)znana dejstva. (Zanimivo, da je izraz kumite japonski in pomeni "prosti boj", dasiravno turnir v filmu domnevno organizirajo Kitajci; prav tako učenec japonskega mojstra ninjutsuja Tanake uporablja skrivni udarec dim mak, iz kitajske folklore izvirajoč mit.) Sprašujem se le, kaj ostane, če vse te elemente odmislimo in se osredotočimo na osrednji del pripovedi. Prepričljivi in avtentični boji? Mogoče fluidna in zanesljiva montaža? (Menda je von Dumme sam pomagal pri zaključnih fazah produkcije.) Trden dramaturški lok, pristna scenografija, navdihujoča zgodba o premagovanju ovir in obvladovanju kulturnih stereotipov? Orjaški trzajoči pektoralisi Bola Yeunga in njegovo sočno čiščenje nosu? Prihodnji oskarjevec Forest Whitaker v eni svojih ridikuloznejših vlog? Karkoli? Kdorkoli?