18. apr. 2013

Antichrist (2009)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Lars von Trier bi bil lahko eden od tistih (filmskih) umetnikov, ki pregovorno hodijo po nelagodni meji med genialnostjo in norostjo; dasiravno se je ob nekaterih že tako čudaških izjavah na tiskovni konferenci v Cannesu oklical za najboljšega režiserja vseh časov. (Cinično? Iskreno? V trenutku neprištevnosti?) Ampak tudi jaz se lahko recimo imam za the best recenzista™ ever, pa to en drek pomeni, kajti [A] lastna hvala se pod mizo val'a, in [B] umetnik že po definiciji ne more objektivno ocenjevati oz. ne sme interpretirati lastnih stvaritev — med drugim iz nekega obče zdravorazumskega razloga: ker (običajno) niso namenjene njemu samemu, temveč širši, nevedni, ceneno prozaični in k posploševanju nagnjeni javnosti. Razen, če ni tako. V tem primeru pa ne gre za umetnost.

Zgodba je razdeljena na štiri poglavja, šokantno pa jih načne upočasnjen, črno bel prolog, v katerem spolni akt zakoncev (Willem Dafoe in Charlotte Gainsbourg) pospremi tragična smrt njunega sina. Nadaljevanje prinese ženino globoko žalost in obup ter resne psihološke travme, ki se jih mož, po profesiji terapevt, nameni ugnati v osamljeni kajži sredi gozda. Eksplicitni in trpki prikazi bridkosti in gorja ob soočanju s kruto realnostjo se daleč od urbane civilizacije postopno sprevračajo v nedoumljive bizarnosti, ki jih narekuje zlovešča narava — tako tista okoli njiju kot njuna sama. Von Trier tematski tok spelje na mlin zlonamernosti in izprijenosti ženskega duha, konfuzne in moralno sporne namige pa podkrepi z zajetno mero krščanske in poganske simbolike ter frontalnimi prizori spolnega nasilja. —Jan G.

Pri pomenski in tematski analizi njegovega estetsko visoko stiliziranega in simbolno bogatega ekscesa je marsikdo izhajal iz zakulisja življenja kontroverznega danskega režiserja: predvsem njegovega domnevnega (latentnega) sovraštva do žensk in mučnih obdobij klinične depresije, med katerimi naj bi bil nezmožen kakršnegakoli ustvarjanja. Oboje naj bi von Trier katarzično vnesel (in se s tem "ozdravil") v svoj artistični umotvor in oboje naj bi bilo odraz freudovskih travm po izpovedi njegove matere, ki je šele na smrtni postelji leta 1989 priznala, da njen mož v resnici ni bil Larsov biološki oče. Dečkov roditelj in vzgojitelj je bil "prijazen, vendar neodločen in šibak mož brez višjih ciljev" — zaplodil pa ga je materin nekdanji delodajalec Fritz Michael Hartmann, klasični glasbenik strogih krščanskih načel in domnevni sodelavec odporniškega gibanja zoper naciste med nemško okupacijo Danske. Po nekaj nerodnih srečanjih je njegov pravi oče prekinil stike z biološkim sinom (umrl je leta 2000), von Trier pa je pozneje (morda v znak sprave in kot poskus čustvenega odmika od "nepravega" očeta) presenetljivo sprejel katoliško vero. (Leta 2009 je menda spet izjavil, da je v resnici "precej slab katolik" in da je "po prepričanju ateist".)



Je potemtakem nenavadno, da so Larsove izpovedne motive krojili občutki krivde ter vprašanja etike in vere, njegov nasprotujoči si moralni nazor pa je zanimivo (morda celo nehote) blizu načelom Friedricha Nietzscheja? (Leta 2007 je von Trier nastopil kot pripovedovalec v filmu De unge år: Erik Nietzsche sagaen del 1, posnetem po njegovem scenariju.) Slavni nemški filozof je namreč tik pred dokončnim živčnim zlomom leta 1895 izdal odmevno razpravo Der Antichrist — ki s provokativnim naslovom ne meri na biblijski lik Antikrista (dvoumnost besedne igre Kristus/kristjan se je pri prevodih izgubila), temveč na kritiko krščanskih institucij. Nietzsche sam je antikrist(jan), ko govori o "morali gospodarja", ki tehta posledice dejanj (njeni vrlini sta ponos in moč), kot nasprotju "morali sužnja", ki tehta namen dejanj (njeni vrlini sta ponižnost in sočutnost), ter tako zavrača nekatere najosnovnejše vrednote zahodnjaške krščanske paradigme. Po Nietzscheju sta vera in zaupanje v cerkvene institucije, ki predstavljajo utelešenje korupcije, nemoralnosti in dvoličnosti, prinesla hinavski odmik od zdravega razuma in naravnega reda (kot kritično nasprotje morali sočutja in nihilizmu Arthurja Schopenhauerja). Človek je v etično-razvojnem smislu spontana žival brez prirojenih načel, onkraj dobrega in zla; lažno "usmiljena" krščanska indoktrinacija pa mu je z arhetipom izvirnega greha vcepila krivdo in ga naredila šibkega, depresivnega, celo samouničevalnega. V verskih dogmah uči, da je trpljenje odraz svetosti in da so mučeniki dokaz veljave religije; v resnici pa krščanski nauki izražajo sovraštvo do narave ter prinašajo dekadenco in propad idealov; krščanski bog je negacija življenja samega. Bog je mrtev.
(G) Antichrist zgleda kot Von Trierjeva inačica mojstrovine Misery, kot porno inačica videospota Please Don’t Leave Me pevke Pink in kot ultimativna odrešitev, ali če hočete, ultimativno očiščenje, kjer si partnerja pohabita genitalije. To ni Cesarstvo čutil iz leta 1976, to je čisti freak show, še en Hard Candy, ali še bolje, še en I Spit on Your Grave, ki ga je pač režiral svetovno priznani režiser, ki se je z zelo eksplicitnimi prizori seksa srečal že v filmih Lom valov in Idioti. Art pornič, ki šokira in žal tudi dolgočasi. [...] Zelo nazoren film, z jasno željo po šokiranju gledalcev in z idejo, da si lahko priznani režiser dovoli prav vse. V bistvu poceni trik in prekrivanje klišejske in večkrat videne zgodbe, ki gre tokrat pač pošteno čez rob. —Iztok

Za navidez konvencionalnim pročeljem družbenih norm se po lynchevsko skrivata patologija in gniloba. Verske aluzije se pri von Trierju ne zrcalijo le v pandemoniju boschovske pokrajine, ki v nekaterih prizorih spomni na sloviti triptih Vrt zemeljskih naslad, in sprevrženem freudovskem imaginariju (lisičja luknja kot vagina, posušeno drevesno deblo kot falus), temveč tudi v alegoričnem prikazu svetopisemskih motivov. Gozdni "paradiž" oz. Eden je kraj vzajemnega očiščenja žalujočega zakonskega para in vir prvinskih strahov, njegovi "trije berači" oz. Žalost (srna z mrtvorojenim mladičem), Bolečina (lastno drobovje trgajoča lisica) in Obup (v tla zakopani krokar) pa so videti kot poganska antiteza treh modrecev/kraljev, ki so novorojenemu Jezusu v dar prinesli zlato (simbol kraljestva na Zemlji), kadilo (simbol božanskosti) in dišeče olje mire (simbol smrti); ko se te mitske živali prikažejo smrtniku, menda vselej nekdo umre — bodisi simbolično ali dejansko. Odrešitve torej ne gre pričakovati in slednjič bo zavladal Kaos.



Njegova dvoumna usoda (je tisto jagodičje strupeno, zaključni privid pa plod predsmrtnih halucinacij?) in njena eksplicitna kazen (rezanje klitorisa) sta dovolj očitni — kakšna pa sta njuna greha? Njena krivda je v preveč svobodomiselnem izražanju principa ženskosti (v srednjem veku so na grmadah sežigali tovrstne "čarovnice") in egoističnem predajanju užitkom (med ekstazo spolnega odnosa je v resnici videla, da bo sin omahnil skozi okno), on pa je bil v svoji intelektualistični aroganci preveč zaverovan v očiščevalno moč psihoanalize in logiko razumskih načel. (Charlotte Gainsbourg je v intervjujih priznala, kako je imela občutek, da v prenesenem pomenu igra samega von Trierja, ki se skuša maščevati psihiatru.) Ona se je tiraniji vsiljenega patriarhalnega racionalizma nezavedno upirala z disertacijo o zgodovinskem pobijanju žensk in naklepnim pohabljenjem dečkovih stopal z napačnim obuvanjem čevljev (med usodnim uvodom je namenoma utišala otroški monitor; eterična Händelova arija Lascia ch'io pianga iz njegove opere Rinaldo pa, ironično, govori o osvoboditvi izpod okovov), on pa ni hotel razumeti zlonamerne kaotičnosti narave (ter neobvladljive "obsedenosti" žensk) in se je s privzgojeno iluzijo o nadzoru za vsako ceno tragično slepil glede žalovanja, zmožnosti prebolevanja in civilizacijske delitve spolnih vlog. Ejakulirana kri je nemara skromno povračilo za tisočletno trpljenje podrejenih žensk, vendar se je tudi nesmiselno zoperstavljati in pravičniško soditi o tistem, kar je — v vsej bizarni nedoumljivosti — kot neločljiva človeška bit prav tako del narave.