16. maj 2013

Take Shelter (2011)

Ocena: ●●●●●●●●○○

Is anyone seeing this?

Naj si kdo misli karkoli: ne gre za to, da bi moral neki filmoljub (vedno znova) ponosno dokazovati, kako je edini razumel sporočilo in razplet te (ali katerekoli druge) sijajne zgodbe. Moja razlaga je morda enako kratkovidna, nepopolna ali zgrešena kot katerakoli druga; to mislim iskreno, brez vsakršnega sarkazma. Pač pa bi o enem najzanimivejših filmov iz leta 2011 prej ali slej poročal že zavoljo lastnega zadoščenja ter zato, da strnem in za vekomaj zabeležim vtise o tem edinstvenem kosu celuloida. Majhni, neodvisni filmi (o tem je pisal že Pauc) mi namreč zadnje čase edini še vračajo močno načeto zaupanje v ameriško kinematografijo.

Preskočimo torej vso zgodbo in pustimo za zdaj ob strani sijajno fotografijo (Adam Stone), pretanjeno glasbeno podlago (David Wingo), ekspresivno vizualizacijo in spretno stopnjevanje atmosferičnosti ter briljantne igralske nastope, na čelu z vselej odličnima Michaelom Shannonom in čedno Jessico Chastain — in se premaknimo naravnost na njeno poanto oz. (mojo) interpretacijo dvoumnega in razmeroma presenetljivega konca. Jasno, da gre za  SPOILER  in pred nadaljevanjem branja vsekakor priporočam ogled tega izjemnega filma.
(G) Še ena drama, ki ji scifi služi za dobro kuliso. In film, ki v zajebano psihološko situacijo posrka tudi gledalca, ki na koncu komaj diha in po ogledu nujno potrebuje komedijo Adama Sandlerja, da pride k sebi. —Iztok



Ključni motivi, ki so po mojem mnenju pomembni za razumevanje: v filmu prikazane družbeno-gospodarske okoliščine, motornemu olju (ali nafti) podoben gost rumenkast dež, gluhonema hči (simbol težavnosti komuniciranja s svojci), čut odgovornosti do družine, družbene in človeške vezi, naraščajoča individualna in kolektivna anksioznost (preganjavica, strah, stres). Lahko jih spregledamo ali se ne menimo zanje oz. se tolažimo s pretvezo, da so v filmu slučajno — vendar je potemtakem mogoče večino podobnih (navidez nedoslednih) filmskih premis reducirati na lagodno tezo o tem, da je itak "vse to samo v glavi protagonista, le njegov privid ali sanje, nič ni resnično". S takimi instantnimi razlagami sam nisem zadovoljen; lahko me imate za tečnega cineastičnega nerda, če želite.

Menim, da je grozeča nevihta v epilogu filma objektivno resnična, tj. ne zaznava je le subjektivno Curtis sam (gmote oblakov prva opazi hči in nanje opozori očeta, enako velja za ženo, katere odziv je pristen odraz prepoznavanja in zavedanja stanja). Vprašanje je le, ali gre za realen fizični pojav tudi v dramaturškem kontekstu zgodbe (oz. ali je scenarist in režiser Jeff Nichols želel povedati, da se srhljivi vremenski pojav v filmu zares dogaja), ali pa je "neurje" vendarle samo prispodoba nečesa drugega — kar se že ves čas zlovešče zbira nad Curtisom in postaja čedalje bolj otipljivo. Saj vem: preteče neurje in spremljajoče nočne more (nezavedna bojazen pred odtujitvijo od svojcev in prijateljev) naj bi bili metafora za junakovo kaotično pogrezanje v neuravnovešenost in podedovano duševno bolezen (oz. prirojeno stanje, ki ga je nanj neogibno prenesla že zdavnaj institucionalizirana mati). Tudi ta interpretacija, po kateri je ženino odkritje odraz njene resignacije in sočutnega sprejetja moževe shizofrenije, se mi zdi enostranska in ne upošteva nekaterih očitnih pripovednih namigov na gospodarsko stanje sodobne eksistence: negotove službe (kjer gradbeni delavci zaman vrtajo v tla, medtem ko "nafta" pada z neba), razkroj socialnih vezi v okolju nezadržne preobrazbe kapitalistične paradigme, finančna in zaposlitvena stiska, dilema bančnih posojil, vprašljivo zdravstveno zavarovanje ter odsotnost eksistenčne varnosti in zanesljivosti.



In še nekaj: če se uničujoče neurje in odziv družine odvijata le v Curtisovi bolestni domišljiji, se zdi celoten zadnji prizor na obali nesmiseln in nepotreben. Premisa o prihajajoči kataklizmi je kvečjemu v ožjem smislu metafora za vizijo nevrotičnosti in slutnja nepovratne degradacije razuma, v širšem pomenu (in morda celo kot psihosomatska posledica tistega) pa v tem primeru ne more biti kaj drugega kot univerzalna alegorija prostora in časa, v katerem pravkar vsi mi živimo: grozeče vzdušje družbene recesije in prehoda v neznano socialno-miselno paradigmo, ki je nihče ne more natančno predvideti in doumeti. Nekateri jo intuitivno čutijo, se po svojih močeh nanjo pripravljajo in na to opozarjajo še druge; a so hitro označeni za neprilagojene "norce" in "posebneže", ki se zlepa ne zmorejo (ali nočejo) podrediti obsoječim družbenim normativom (ki so zgolj kompenzacija prestrašenih ljudi in njihovo zatiskanje oči pred neizbežnostjo sprememb). Kaj jim torej preostane? Razumevanje družine, zaupanje partnerja in ljubezen otrok; zavedanje, da so vsaj s svojimi najbližjimi "na isti frekvenci" in v sožitju, ne glede na merila o "normalnosti" (ki so tako ali tako relativna). In če to drži, potem se odgovor na vprašanje o tem, ali je nevihta resnična, glasi: popolnoma vseeno je. Pomembno je le, da je za vso družino (ali katero drugo bližnjo skupnost) enako "resnična".

You think I'm crazy? Well, listen up, there's a storm coming like nothing you've ever seen, and not a one of you is prepared for it.