25. jul. 2013

Oblivion (2013)

Ocena: ●●●●●●○○○○

And how can man die better, than facing fearful odds.
For the ashes of his fathers, and the temples of his Gods.


Znanstvena fantastika — bodisi v knjižni ali kateri drugi medijski podobi — sodi med najbolj žlahtne družbenokritične in pomenljivo satirične pripovedne oblike; služi kot aktualno kritično ogledalo ter izraz človekovih teženj po spoznanju "višje resnice" in navzočnosti transcendentalne inteligence, ki naj bi nam povedala kaj o nas samih, kdo smo in kam gremo. Najboljše sci-fi zgodbe govorijo o univerzalnih vrednotah: o človekovem mestu v času in prostoru, namenu bivanja, o ljubezni do bližnjih in o spoštovanju vsakršnega življenja, celo nepredstavljivo drugačnega. Vizualizacijo uporabijo zgolj kot orodje, kot dramaturško ozadje za prikaz konteksta; njihov poudarek je na likih in sporočilu, ki ga posredujejo. Zato so še toliko bolj kot pri drugih filmskih zvrsteh pomembni psihosocialni podtoni, sporočilnost, substančnost scenarija, dramaturška doslednost, racionalnost odločitev likov, avtentičnost človeških odzivov in pristnost njihovega doživljanja. Bistvo znanstvene fantastike ni osupljivo napredna tehnologija, bitja iz vesolja in posrečene napravice, ki naj bi bile človeku v pomoč in podporo — temveč njegova čustva, razmišljanje in dojemanje samega sebe. Prosim, berite Arthurja C. Clarka, Isaaca Asimova, Roberta A. Heinleina, Raya Bradburyja, Philipa K. Dicka in Stanisława Lema.



Film, ki ga je mladi ameriški režiser nadaljevanja TRON: Legacy (2010) Joseph Kosinski posnel po lastnem stripu (scenarij sta priredila Karl Gajdusek ter Michael Arndt), je prava paša za oči in tehnično dodelan projekt. Produkcijska vrednost je več kot očitna in pozornost do vizualnih detajlov hvalevredna. Škoda, da so vse druge plati filma veliko manj posrečene; začenši z igralsko ekipo, ki bi bila težko bolj zgrešena, od prvega do zadnjega glumača in s Tomčijem Kurčijem na čelu. Če Kosinski že zlorablja osrednjo premiso veliko boljšega sci-fi projekta Moon (2009), potem bi si v glavni vlogi želel videti briljantnega Sama Rockwella, ne pa (že spet!) naokrog tekajočega in streljajočega pritlikavega scientologa. Olga Kurylenko je čedna punca, o tem ni dvoma — le da je to vse, kar premore. Škoda, da ni njene vloge dobila Jessica Chastain, kot je bilo sprva predvideno. In kakšen smisel ima Beech oz. lik Morgana Freemana, razen da je videti kul s tisto bojevniško steam-punk opravo ter z varilnimi očali, ki pri življenju pod površjem nimajo posebne praktične vrednosti? Kaj bistvenega počne Nikolaj Coster-Waldau, razen da neposrečeno oponaša post-apokaliptičnega vojaka Michaela Biehna v kultnem Terminatorju (1984)?
(G) Film z vizijo, kar je danes redkost. Zelo soliden scifi, ki noče biti na prvo žogo in ves čas išče kvaliteto. Alegorija na našo sedanjost in žanrska poslastica, če prav pomislim. Dodelan, prepričljiv in prebrisan film, kjer Tom Cruise končno doživi to, kar si je ves čas potihem želel njegov ego. Drži, Oblivion je egotrip Toma Cruisea, kjer uživajo tudi gledalci. Še posebej, ko pride do tistih minimalističnih prizorčkov v koči ob jezeru, kamor glavni junak pelje svojo Julijo (Olga Kurylenko), ki mu razkrije vse tisto, o čemer je sanjal. Velik film, pravzaprav. —Iztok



Mimo vseh nelogičnosti, zgodbovnih lukenj in nedoslednosti tokrat ne morem, žal. Močno so mi priskutile celotno izkušnjo in čeprav je končni vtis predvsem na rovaš sijajnih tehnikalij in všečne glasbe (Anthony Gonzalez, Joseph Trapanese, M83) prizanesljivo pozitiven ali vsaj nevtralen, filma nikakor ne morem šteti za kakorkoli izvirnega, prelomnega in med letošnjo žanrsko bero nadpovprečnega. Naj naštejem, kaj vse me je zmotilo; sledi torej velikanski  SPOILER  — naslednji odstavek vsekakor velja preskočiti, ako filma še ne poznaš. Seveda ni nujno, da so (ali še bodo) taiste stvari zbodle tudi tebe.

Ali se svet v razmeroma kratkih 60 letih zares spremeni v sterilno puščavo oz. ali ne bi črpanje vode iz morja (mimogrede: kam naj bi potem šla ta voda?) v tem primeru vplivalo na celoten svetovni ekosistem in ne bi mogle obstajati niti zelene oaze ob jezerih, še manj bujne soteske in spektakularni slapovi? Če se je svet uničil z jedrskim orožjem, ali ne bi bil zaradi vetrov in drugih naravnih dejavnikov nepovratno onesnažen celoten planet in ne samo nekatera območja? (Ki so seveda zgolj pretveza za odvračanje pozornosti, zato da se posamezni kloni na tleh ne bi srečali. Gre za to, da liki nikoli ne podvomijo o tem.) Zakaj je sploh potrebna zamudna in fizično zapletena prevara o preseljevanju človeštva na Titan in kloniranje neštetih tehničnih ekip "Jacka" in "Victorie"? (Saj vem: ker naj bi nevede delovala zoper odporniško gibanje. Ampak: ali ne bi bilo lažje pobiti vse ljudi na Zemlji, roboti pa bi opravili potrebno delo? So odporniki res taka grožnja vsemogočnim vesoljcem?) In zakaj naj bi se sploh iztekel čas službe tehničnih ekip: ker imajo kloni omejeno življenjsko dobo? Ali ne bi bilo bolj preprosto, če bi jih v tem primeru uničili in nadomestili z novimi kopijami? Jim dajejo lažno upanje zgolj za motivacijo pri delu? (Satira religije?) Če je tehnologija Nezemljanov tako napredna (in se pri dizajnu očitno zgleduje po sterilni estetiki elektronskih napravic pokojnega Steva Jobsa), zakaj niso zmožni ustvariti robotov, ki ne bi bili videti kot Zeroidsi iz lutkovne serije Terrahawks ter zahtevajo redni servis in nenehne popravke? Če so svetlobna leta naprednejši od Zemljanov in zmožni ustvarjanja česarkoli, kaj jim bo morska voda? Če je naloga lebdečih kovinskih krogel uničevanje zemeljskih odpornikov, zakaj so robotki tako slabo oboroženi in s šibkimi točkami lahka tarča? Jih njihovi ustvarjalci kljub očitnim pomanjkljivostim niso mogli izpopolniti? Ali odpornikom v 60 letih ni uspelo najti učinkovitega načina onesposabljanja robotov (čeprav so sposobni s pomočjo njihove energijske celice izdelati jedrsko bombo), razen smešno jalovega streljanja vanje? Kako je Beech vedel, kateri odlomek in iz katere knjige je bral Jack? (Njegova kubanka je po 60 letih v puščavi presenetljivo sveža; kot je tudi nenavadno mladosten nekdo, ki naj bi se "v času invazije ravno pridružil vojski".) Zakaj mu preprosto ne pove resnice oz. ga v prepovedano "območje radiacije" pošlje šele v primeru, da Jack temu ne bi verjel? Koščki Lune še vedno vztrajajo na istem mestu, četudi je razbiti Mesec porušil polje vzajemne gravitacije z Zemljo? Zakaj niso pri NASI že tedaj (pred 60 leti, torej 2077 — 60 = 2017) prestregli odvrženega dela Jackovega raketoplana Odyssey z reševalnimi kapsulami? Vesoljci imajo noro napredno tehnologijo, sposobni so klonirati ljudi ter iz njihovih odzivov nesnovno razbrati čustva in misli — pa vendar niso opazili, da je z Jackom v reševalni kapsuli prispel slepi potnik, tj. temnopolti starec namesto noseče ženske? (Zakaj je Jack tja potem vtaknil tudi Julio in kje je dobil drugo kapsulo?) Kako so odporniki sploh vedeli za reševalno kapsulo v odvrženem delu raketoplana ter jo z ustrezno kodo v signalu pritegnili na Zemljo? Zakaj so na to čakali 60 let? Ker ni bil noben drug Jackov klon dotlej dovolj dojemljiv za prestop na stran odpornikov? (Zakaj je potem št. 49 tako poseben? Saj je vendar samo ena od mnogih identičnih kopij. In ali ne bi spomini na ženo sčasoma oz. z vsako naslednjo kopijo čedalje bolj bledeli, namesto da so vedno močnejši?) Kako so lahko vesoljci ustvarili lik Sally, ki je bila tedaj koordinatorka vesoljske odprave na Zemlji? Ali vesoljska plovila v prihodnosti še vedno uporabljajo klasično črno skrinjico in kako se je ta slednjič znašla v reševalni kapsuli? Kje je preostalih "na tisoče" (ali pa vsaj drugih petdeset) "Jackov Harperjev"? Ali se v svetu vsenavzoče vrhunske tehnologije in velikih hitrosti, kjer so poleti na relaciji Zemlja—vesolje podobni sprehodu po parku, ne bi že kdaj prej srečali? Zakaj ima klon št. 49 spomine Jacka Harperja, ki so kot nove izkušnje nastali šele v času njegovega službovanja na Zemlji? Zakaj ni odpornikom preprosto povedal za svojo kolibo ob jezeru, če jim je zaupal? In kaj naj bi pomenil zaključek, v katerem se znova pojavi Jackov klon št. 52 kot ozaveščeni osrednji junak: da jih bo kmalu še več ali da je prav ta nekaj posebnega? (Mimogrede: kaj se je zgodilo z ostalimi "Jacki" in "Victoriami" po uničenju vesoljcev oz. v času, ko je Julijina hčerka dopolnila tri ali štiri leta, kolikor jih ima na koncu?) Ali klon lahko zaplodi otroka in ali je ta tudi sam klon? Če imajo res omejeno življenjsko dobo (in so jih vesoljci zato redno zamenjevali), ali ni vse skupaj nesmiselno?

60 years ago, Earth was attacked. We won the war, but they destroyed half the planet. Everyone's been evacuated. Nothing human remains. We're here for drone repair. We're the "mop-up crew".



Zgornja vprašanja so samo del vsega, kar (me) pri tem filmu ne prepriča in ne deluje. Oblivion je iz očitnih dobičkonosnih razlogov nastal samo zato, ker je videti kul — in ne zato, ker bi imel kaj zanimivega ali drugačnega za povedati. Poslužuje se dolgočasnih klišejev, z vratolomnimi akcijskimi vložki odvrača pozornost od pomanjkanja vsebine in njene trhlosti, s svojim independence-day-epilogom je v posmeh arhetipskim motivom umetne inteligence (beri: TET kot Kubrickov HAL) in je s svojo velikopoteznostjo neupravičeno pretenciozen. Mislim, da bo skladno z naslovom kmalu utonil v pozabo. (Raje si oglejte sijajni DiCillov Living in Oblivion iz leta 1995, ki razen podobnega naslova nima nobene zveze s tukaj opisanim, a je neskončno bolj zabaven.)