18. okt. 2013

Elysium (2013)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Meh. Nisem razočaran, prav huronsko navdušen pa tudi ne. Pravzaprav sem nekoliko jezen. Inovativni mladi južnoafriški režiser Neill Blomkamp je sijajni Okrožje 9 (2009) posnel za vsega 30 milijonov dolarjev (in v blagajnah iztržil sedemkrat višjo vsoto) ter ustvaril enega najbolj edinstvenih žanrskih predstavnikov zadnjega desetletja — ki je znanstveni fantastiki podelil vsaj približno tako artikuliran družbenokritični izraz kot je to recimo storil Ridley Scott (z Osmim potnikom in Iztrebljevalcem) pred več kot tremi desetletji. Komercializacija idej tega prodornega filmskega ustvarjalca je bila bržčas neizbežna; to se pač zgodi, ko hollywoodski kravatarji zavohajo dobiček in narekujejo produkcijo po najmanjšem skupnem zahtevnostnem imenovalcu, prirejeno za čezlužno publiko idiotov — ki se slinijo ob akciji in spopadih s stereotipnimi negativci (Sharlto Copley) ter odprtih ust (polnih mastne pokovke) zijajo v spektakularen blockbuster. Tokrat je imel Blomkamp na voljo štirikrat večji budget (pridelal pa 2,5-krat več) in neprimerno boljše snemalne tehnikalije, megazvezdniško igralsko zasedbo (Matt Damon, Jodie Foster, Alice Braga, Diego Luna, William Fichtner) ter oh in sploh — dostavil pa je v najboljšem primeru spodoben sci-fi izdelek. Kar se mene tiče, malce boljši od del Torovega Ognjenega obroča (o tem filmu ne bom pisal, ker se mi ne da), ne pa nujno tudi od Obliviona Josepha Kosinskega, če se spomnim samo dveh podobno visokoletečih ZF projektov z letnico 2013.

Človeštvo je razdeljeno na dva razreda — premožni živijo na Eliziju, sofisticirani vesoljski postaji, na kateri življenjski standard dosega nepojmljive višave. Ostali živijo na prenaseljeni, od kdove česa uničeni Zemlji. Velemesta so postala nepregledni slumi, v katerih večina prebivalcev od malih nog sanjari le o eni stvari: enosmerni vozovnici za Elizij. Tudi Max (Matt Damon), bivši avtomobilski tat, ima enake želje. Za razliko od večine je Max imel srečo, da je dobil službo pri največjem delodajalcu na Zemlji — korporaciji ki proizvaja reči, ki jih potrebujejo na Eliziju. Nekega dne sreča Frey (Alice Braga), prijateljico iz otroštva, s katero sta nekoč sanjarila o odhodu v obljubljeno deželo. Frey živi z bolno hčerko in njena želja po odhodu na Elizij je močnejša kot kdajkoli, saj tam imajo aparate, ki lahko pozdravijo kakršnokoli bolezen. In tam gor se lahko pride tudi preko ilegalnih kanalov, s ponarejenimi identifikatorji in podobnimi rečmi, toda za tvegano ilegalno pot moraš zbrati zajeten kupček denarja. Nato Maxa doleti nesreča. Med delom v tovarni se znajde na napačnem kraju in njegovo telo absorbira smrtonosno dozo radioaktivnega sevanja. Zanj več ni rešitve. Živel bo le še pet dni. In potem bo zagotovo mrtev. Razen če ... —Goodfella

Kar zadeva satirično plat koncepta, se Elizij po mojem skromnem mnenju ne približa Okrožju 9 niti na miljo; kljub temu, da mu vsaj obrtniško resnično ni kaj očitati. Družba, razdeljena na privilegirano peščico bogatašev, živečih na vrhunski orbitalni postaji, ter od dela, bolezni in lakote umirajočih Zemljanov, živečih v prenaseljenih betonsko-barakarskih favelah. Kaj takega, česar nismo že kje videli (morda ne ravno do te mere eksplicitno prikazano)? Ne bi rekel. Prepoznavni motivi kiberpankovske premise in Total recall (1990) in Strange Days (1995) in Johnny Mnemonic (1995) in WALL·E (2008) in Repo Men (2010) in tako naprej. Plus klišejska ljubezenska zgodba in arhetip dečkovih sanj o nedosegljivem idealu. Razen tega so se mi zdele nekatere scenaristične nedoslednosti tako moteče (in predvidljive), da so preglasile sicer dramaturško dobro zastavljeno razmerje med očesnimi bombončki in substančnostjo zgodbe. Recimo: ali bi družba, ki je tehnološko tako napredna, da izdeluje samostojno misleče in delujoče robote (če pustimo sam Elizij, ki je čudo tehnike onstran zdravorazumskega zamika nejevere), dejansko funkcionirala v takem gospodarstvu? Zakaj potem sploh še potrebuje večino ljudi? In če že imajo na Eliziju čudodelne hi-tech medicinske kapsule, ki v hipu pozdravijo vsako bolezen ter podaljšujejo življenjsko dobo, ali ne bi bilo logično, da bi jih (vsaj občasno) delili tudi s sodrgo na trdnih tleh — saj je menda vsakemu delodajalcu v interesu, da skrbi za lastno delovno silo? So želeli s ceneno pretvezo reševati problem prenaseljenosti ali poskrbeti za selekcijo?



Kot rečeno: tehnično-vizualno gre za dovršen izdelek in samo predstavljam si lahko, koliko znanja, spretnosti, izkušenj in talenta se steče v tak projekt. (Všeč mi je, da vizualizacija neopazno podpira zgodbo in ni sama sebi namen. In komur je bila všeč akcijsko-strateška streljačina Halo, bo natanko vedel, kaj se mi je zdelo pri vsem skupaj najbolj zanimivo.) Vendar ga je Blomkamp tokrat zapolnil z ravno prav pretirano mero oportunistično trhlih h’woodskih prijemov, da delujejo kot scenaristična redundanca (razen tega so tudi igralski nastopi v najboljšem primeru solidni in casting bi bil lahko tudi bolj posrečen), ki nekoliko zatre njegovo sicer hvalevredno in pomembno sporočilnost. Zmerno priporočam.

Ni komentarjev: