16. okt. 2013

The Heat (2013)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Zeh. Koliko ameriških pajdaško-policijskih (buddy cop) filmov smo že videli? Hm. Smešno nekompatibilna sodelavca po sili razmer; prvi resen, pošten in korekten (po možnosti pokončen moški WASP primerek), drugi pa popolno nasprotje tega, neposreden in vulgaren street-wise trash ali pa nemara poznavalec eksotičnih borilnih veščin (in po možnosti pripadnik druge etnične, rasne ali kulturne skupine; včasih drugega spola ali živalske vrste) — humoren kontrast pa prinaša prav zanimiva različnost med njima, čeprav se naposled seveda ujameta in v vzajemni preizkušnji celo skleneta stalno zavezništvo ali trdno prijateljstvo? S hinavskim politično korektnim sporočilom o žlahtnem pomenu družbene raznovrstnosti oz. nauku o tem, kako se "nasprotja privlačijo" in je vse lepo in prav?



Videli smo jih kar nekaj, ako me vprašate. Če omenim samo franšizi Policaj z Beverly Hillsa in Smrtonosno orožje, je to zgolj zato, ker mi najprej padeta na pamet. No, tokrat sta to dve ženski policistki. Prva striktno by-the-book zagnana in ambiciozna agentka FBI (Sandra Bulek), druga na ulici odrasla in k nasilnim metodam nagnjena domačinka s primerno noro družino (Melissa McCarthy), ki morata z združenimi močmi stopiti na prste pomembnemu mamilarskemu šefu v Bostonu. Prva natančna, čistunska, arogantna in obsedena z zdravo prehrano, brez prijateljev, po vsej verjetnosti še devica in vzorna katoličanka (ne, saj ne), druga izprijena debeluhinja in pravičnica, v lastnih smeteh in neredu živeča sredi sodrge, ki jo poklicno odstranjuje z ulic velemesta. Ne, resno?

You want something to eat? I didn't finish my submarine sandwich from the other day. —Oh god, no thank you. —Sorry I don't have poached eggs and rubies for ya. —No, I ... I don't mean to be rude but one could catch a MRSA infection in here, that's all. —Yeah, what part of that wasn't rude?



Saj vem: novodobna akcijska komedija pač. Ki bi bila nadvse spodobna ter veliko bolj zabavna, če bi ostala pri premočrtni in obče sprejeti klasični formi in razmeroma posrečeni interakciji med glavnima likoma oz. predvidljivo zanimivi zadregi Bullockove in surovih verbalnih (pa tudi fizičnih) spopadih McCarthyjeve. Morda bi lahko scenaristka Katie Dippold (serija Parks and Recreation) in režiser Paul Feig (I Am David, serija The Office) vrgla v lonec še kakšen divji avtomobilski pregon, presenetljiv končni preobrat ali kaj jaz vem. Ampak ne. Namesto tega skušata ob dokaj klišejski zgodbi (ter obilici seksualno-straniščnih namigov, nekorektnih dovtipov na račun albinov in tokrat "nepričakovano" korektnega Marlona Wayansa) šokirati z neumestnimi kot-da-črno-humornimi vložki ročnih posegov traheotomije in se norčevati z neupravičeno kot-da-zabavljaško absurdnostjo pijanske dekliške plesne zabave v zakotnem upokojenskem lokalu — kar ravno dovolj razbije žanrsko rdečo nit in razvrednoti osnoven parodični ton, da končni izdelek ni ne tič ne miš. Gledljivo in pozabljivo. Upam, da ne preraste v franšizo; se pa bojim (40 milijonov proračuna in blagajniški zaslužek 230 milijonov do tega trenutka), da se bo zgodilo prav to.