14. nov. 2013

Prisoners (2013)

Ocena: ●●●●●●●●○○

That little girl is gonna need you when she comes home. —Kids gone for more than a week have half as good a chance of being found. And half for a month, almost none are found alive, alright? So, forgive me for doing everything I can to f... —You know what? It hasn't been a fucking week. —You're right. Day six. Day fucking six! And every day, she's wondering why I'm not there to fucking rescue her! Do you understand that? Me, not you! Not you! But me! Every day!

Denis Villeneuve je ime, ki si ga velja zapomniti; kanadski scenarist in režiser je nase opozoril že s svojimi prvimi kinematografskimi projekti. Njegova Maelström (2000) ter Polytechnique (2009) sta bila ovenčana z najprestižnejšo državno filmsko nagrado genie, ki jo za najboljše dosežke vsako leto podeli Kanadska akademija za film in televizijo (sledila so tudi mnoga mednarodna odličja); medtem ko se je s pretresljivo družinsko dramo Ženska, ki poje (Incéndies) iz leta 2010 kot nominiranec potegoval že za ameriškega oskarja za najboljši tujejezični film (doma pa vnovič prejel kar osem geniejev) in si zanesljivo prislužil trajno pozornost svetovne kinematografske javnosti. (O filmu sta pisala kolega PaucStadt in Goodfella.)



Po scenariju Aarona Guzikowskega (nazadnje je spisal kriminalno dramo Tihotapci režiserja Baltasarja Kormákurja z Markyjem Markom Wahlbergom, ki se v tokratnem projektu udinja kot eden od izvršnih producentov) posneta zgodba spremlja prijateljski družini Dover (Hugh Jackman, Maria Bello) in Birch (Terrence Howard, Viola Davis) v neimenovani, puščobno deževni ameriški suburbiji — ter njihov šok ob nedoumljivem izginotju obeh mlajših hčera izpred hiše med tradicionalnim skupnim kosilom na zahvalni dan. Keller Dover (Jackman) je veren in ljubeč, vendar strog in z nadzorom obseden družinski oče in mož, ki se s tragičnim dogodkom ne more in tudi noče kar križem rok sprijazniti. Krajevnemu detektivu Lokiju (Jake Gyllenhaal), zavzetemu in učinkovitemu mlademu policistu (s sicer nekoliko dvomljivimi metodami dela), že od prvega trenutka niti najmanj ne zaupa; kot si tudi ne obeta, da bo obsežna uradna preiskava kaj kmalu obrodila sadove. Povsem prepričan je o krivdi (ali vsaj vpletenosti) nenavadno zmedenega, duševno trpinčenega in redkobesednega mladeniča (Paul Dano), čigar bivalnik je bil na dan ugrabitve parkiran v soseski — kljub temu, da policisti v vozilu in v hiši njegove tete (Melissa Leo) potem niso našli nobenih materialnih sledi, — in Keller je odločen, da bo do resnice (še pravočasno) prišel za vsako ceno in z vsakršnimi sredstvi.
(G) Tale film letos leti zelo visoko, kar me strašno čudni, saj je izjemno slab. Klišejski, povprečno odigran, privlečen za lase, butast in poceni v preobratih in zapletih, neprepričljiv, nezanimiv, že stokrat viden, dolgočasen in grozljivo predolg. Še ena zgodba o ugrabitvi otrok, kjer se očetu (Hugh Jackman) zasuče, policaj (Jake Gyllenhaal) pa ga miri in skuša najti pravega storilca. Oba sta mimo, oba igrata precej tečno in slabo, če grem res do konca. [...] Izguba časa. Ocena: 3/10 —Iztok

Hladna in hipnotično turobna indie mešanica Fincherjevega Zodiaka (prav tako z Gyllenhaalom v eni osrednjih vlog) ter Affleckovega Zbogom, punčka — oba iz leta 2007 — je po svoji vodilni niti navidez standardna mystery-kriminalna pripoved o ugrabitvi otrok ter njenih posledicah v življenju prizadetih svojcev in mož postave. Kar poltretjo uro trajajočo zgodbo so menda navdihnili nekateri trilerji kot The Exorcist (1973), Silence of the Lambs (1991) ter Se7en (1995) in podobne verske alegorije; Villeneuveovi liki so mučno stvarni, surovi in pretanjeno večplastni, med njimi ni nikogar, ki bi bil stereotipno enodimenzionalen ali vsaj gledalcu všečen. A kljub temu (ali pa prav zato) mu uspe razgaliti njihovo umevanje in čustvovanje do te mere, da se kažejo kot realne, mesene in grešne figure z mnogimi pomanjkljivostmi in slabostmi, ki so med prikrito vsesplošno psihosocialno patologijo izgubile moralni kompas — pri čemer se je zabrisala ločnica med legitimnim in zakonitim ter nujnim in sprejemljivim. Odkupiti se skušajo z rešitvijo zapletenega primera in kot labirinta same vase zasukane uganke: hvalevredna prizadevanja in življenje nedolžne deklice pa domnevno upravičujejo uporabljena sredstva na poti do cilja. Liki in njihova dejanja so presenetljivo avtentični, v svoji težko določljivi odklonilni drži pristni, malodane anti-klišejski (med protagonisti najbolj izstopata odlična Jackman in Gyllenhaal); z etično nejasnimi vzgibi odstopajo od uveljavljene forme predvidljivo mlačne hollywoodske karakterizacije.



Najopaznejša vizualna in dramaturška vrlina kriminalne drame (čudovita fotografija legendarnega snemalca Rogerja A. Deakinsa s spranimi toni in z mračnimi filtri) je njeno temačno, zlovešče, nelagodno vzdušje brezciljnosti in nemoči obupanih odraslih. V njihovi izmučeni, eksistenčni bes prikrivajoči in s preteklimi travmami zaznamovani notranjosti se zrcali dvolična, hinavska podoba versko-politično korektne (ameriške) paradigme in izkrivljena slika tradicionalističnih družinskih vzorcev družbe, ki je dosegla skrajno raven moralne individualiziranosti. (Na kateri narod me že to spominja?) V razvrednoteni post-liberalni dekadenci hirajo sočutje, solidarnost, občutek varnosti in urejenosti institucij v širši skupnosti ter potreba po upoštevanju avtoritete v družbenem konsenzu; pravica je stvar posameznika in zadostitve prvobitnih motivov. Državljani v izoliranem mikrokozmosu se požvižgajo na pristojnosti policije in avtoriteto zakonov, detektivom pa dol visi za navodila in službene dolžnosti do nadrejenih. A pod črto vendarle ne gre (samo) za črnogledo versko in družbeno kritiko, streznitveni klic po obnovi etičnih meril ali melanholično kontemplacijo o krivdi; temveč za grobo opozorilo o prepletenosti deležnikov dobrega in zla, kronični negotovosti sodobnega obstoja ter zavajajoči relativnosti in kompleksnosti človekovih načel, ki v nobenem primeru niso zgolj enostranska sodba o "pravičnosti". Pri čemer vselej ostaja več odprtih kakor tistih odgovorjenih vprašanj. (Je Alex res kaj zašepetal Kellerju? Zakaj pozneje vztrajno molči? Kdo živi v hiši tik ob kraju ugrabitve? Kakšno skrivnost ima zapiti duhovnik? Od kod se je pojavil bledi lik s kapuco in kaj počne v hiši Birchovih? Zakaj prav labirinti in kače kot prispodoba?) Sila inteligenten film za odraslo publiko, ki gledalca ne podcenjuje z redukcijo na najmanjši skupni imenovalec, ne podlega politični korektnosti in ne poenostavlja razlage; gotovo eden boljših, kar sem jih videl letos. (Kdor si ga je že ogledal: je Loki slišal piščalko in se odzval ali ne?)