2. jan. 2014

Insidious: Chapter 2 (2013)

Ocena: ●●●●○○○○○○

Brez sequelov kajpak ne gre in očitno si tudi ne kaže obetati, da bo v prihodnje tozadevno kaj bolje. Režiser James Wan (The Conjuring) in scenarist Leigh Whannell — dolgoletna sodelavca, rojaka ter avtorja franšize Saw, solidnega prvega dela Insidious (2010) in vzdušne grozljivke stare šole Dead Silence (2007) — v produkciji Orena Pelija (avtorja franšize Paranormalno) pač kujeta železo, dokler je še mlačno. Predviden je še tretji del, na katerega seveda (neposrečeno) namiguje že epilog Drugega poglavja — in ker so zdaj moderne trilogije, za petne žile posrkane iz še tako banalnih zgodb, se nam menda še ni treba bati suše v kinodvoranah.

Insidious: Chapter 2 (2013) se prične odvijati le kratek čas za dogodki, ki zaključijo prvi del. Družina Lambert je prepričana, da so pustili duhove in prekletstvo za seboj, življenje so nekako uspeli postaviti na utečene tirnice. Ampak še preden se ljubka ženka povsem znebi neprijetnega občutka, že ji pričnejo družbo delati neznane silhuete, ki nazorno in nedvoumno kažejo, da prekletstvo ni ustavljeno. Ampak neznane silhuete in neznani poskakajoči fantiči niso edini problem, ženka Lambert namreč ugotavlja, da tudi njen mož Josh ni več pravi odkar se je vrnil iz onostranstva. Obnaša se, kot da bi ga nekaj obsedlo!? Seveda je zastavljeni koncept sila predvidljiv. Nekaj takega se je pričakovalo že sredi prvega dela, ko Josh na onem svetu spet naleti na duha starejše ženske, ki ga je spremljal in ustrahoval celo mladost. No, vse to seveda potrdi sam zaključek uvodnika in le povsem nepriseben gledalec ne bi točno vedel kaj si lahko obeta od nadaljevanja. Tudi sam sem menil, da bodo ustvarjalci uspeli vsaj obdržati nivo iz prvega dela. Pošteno sem se uštel. Če je tehnično film še na sprejemljivi ravni in je atmosfera še vedno zadovoljiva in vse skupaj na momente izpade dovolj strašljivo, da gledalec vsaj nekajkrat poskoči na udobni sedežni garnituri, pa je film zgodbovno oz. scenaristično tako šibak, da gledalca komaj prepriča, da zdolgočaseno obsedi do konca. —PaucStadt

Če je prvi del pritegnil pozornost, njegovemu nadaljevanju (vsaj pri meni) žal ni uspelo. Čudaški padci in zavoji scenarističnega tempa ter nesmiselni dialogi z neposrečeno glumaško interakcijo, par pričakovanih -BU!- učinkov, stereotipna dramaturška linija z razmeroma klišejskimi motivi (hitchcockovski morilec s psihotično materjo in podoben dolgčas) ter nezanimivimi, plehkimi protagonisti (obvezni geekovski par priklicevalcev duhov, ki naj bi s svojimi gegi mestoma služil celo kot nekakšna komična razbremenitev ali kaj), že v prvem delu viden prikaz shrljivega onstranstva, zdaj že prepoznavna vizualizacija in zato ne več tako zelo vzburljiv Wanov slog — zato pa še vedno nepojasnjen pojav astralne projekcije in duhamorno plitva utemeljitev otroških travm. Skratka: zeh.

I think the sequel to ‘Insidious’ is kind of my reaction to Saw, where for my own reason I wasn’t as involved in the sequels, and so I felt with Insidious, I think it would be good to shepherd it and keep it more in track to the version I had when I made the first film so that it doesn’t detour too far. So yeah, I’m kind of working with Leigh on the story and the script. [...] I never set out to make sequels to any of my films I direct. If they happen, that’s great because that means people out there love it and they want more of it, but I always felt with Insidious we created this really interesting world that we can explore more, and so even though we didn’t set out to make a sequel, I felt that there are stories still out there that could be told. —James Wan

Ampak pazite to: za žepnino 5 milijonov posneta grozljivka jih je do zdaj v blagajnah namolzla več kot 160, torej je izkupiček 32-krat pomnožil investirana sredstva. Naj razume, kdor more.