30. mar. 2014

300: Rise of an Empire (2014)

Ocena: ●●●○○○○○○○

The Oracle's words stand as a warning. A prophecy. Sparta will fall. All of Greece will fall. And Persian fire will reduce Athens to cinder. For Athens is a pile of stone and wood and cloth and dust.

S pričakovanji na najnižji prečki, z glodajočim črvom dvoma v hipotalamusu in nenavadno pekočim občutkom v zadnjiku sem se lotil ogleda umotvora režiserja Noama Murra (Smart People) po scenariju Zacka Snyderja (kar ni ravno dober znak), ki je nekakšen sequel njegove slovite kvazi-historične mesoreznice iz leta 2006 — dasiravno se vzporedna zgodba pomorskega obračuna v resnici odvija istočasno z legendarno tridnevno bitko pri Vročih durih.

Po intenzivnem vizualnem doživetju in globokoumnem razmisleku sem sestavil seznam nespornih odlik Vzpona imperija:
kinematografija posebni učinki



Če je bil estetizirano krvavi balet tristotih Špartancev z znojno mišičastim Gerardom Butlerjem na čelu stripovsko gej fetišistična stilizacija, potem je njegovo nadaljevanje čista sadomazohistična cinemasturbacija; kjer med sočnimi pljuski računalniške krvi zaman iščemo kakšne zgodovinske reference, izvirnost, pomenljivo pripovedno noto (češ, alegorija "nepodrejanja ženski politiki" oz. prispodoba finančnega pustošenja evropske trojke in Angele Merkel po Grčiji — dajte no, lepo vas prosim), dramaturško doslednost, čustveni zagon ali ob ustreznem zamiku nejevere vsaj znosno artikulirane glumaške performanse. Lena Headey in Eva Green (ki jo po Nebeškem kraljestvu očitno tlačijo v podobne vloge) sta reducirani na bojevniški princesi za revne (Lena ima v filmu dobesedno dva dialoga), v prvotni zgodbi razmeroma zanimivi Rodrigo Santoro bolj ko ne statira (oz. nas skuša impresionirati zgolj z navzočnostjo) in podobno velja tudi za vse druge like. Edina prezenca je tista osrednjega protagonista (Sullivan Stapleton), a je tudi on pretežno omejen na predvidljivo kot-da visokoleteče enovrstičnice, patetično navdihujoče militaristične nagovore ter pretenciozno strateška modrovanja o miru in bratstvu. Sprva obetavna premisa zanimivo paralelne zgodbe pade v grško greznico tisti trenutek, ko se Artemizija in Temistokel pohotno srečata na "pogajanjih". Če veste, kaj mislim. Vse, kar se zgodi po tistem, nepovratno odplakne neznosna lahkost popkornovskega oportunizma in logike krasnega novega Hollywooda, ki očitno producira le še razkošne ohranjevalnike zaslona za skromnejše ume.