1. apr. 2014

Šest (šest šest, število zveri)

Nop,to ni prvoaprilski nateg, jebemti no

Gorje vama, zemlja in morje, kajti hudič je sestopil k vama, poln divjega besa; ker ve, da ima le malo časa. [Raz 12,12] Tu je modrost. Kdor ima um, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število je šeststo šestinšestdeset. [Raz 13,18]

Jp, prav ste prebrali,™ med tradicijo potegavščin in muhastim vremenom mineva šesto leto, odkar razpredam ʻo filmih in še čemʼ. Juhej! Od lanske obletnice sem tako napaberkoval 125 prispevkov (od tega 97 filmskih razglabljanj in 28 drugih neumnosti), kar v prejšnjem letu pomeni povprečno približno 2,4 priobčenega blogerskega prispevka vsak teden. (In članki običajno niso tako nemarno kratki.) Aham,™ bil sem dokaj marljiv. Tisti, ki jih je po kakšnem nedoumljivem naključju zaneslo na ta blog, so v času med aprilom 2013 in aprilom 2014 to potrdili z obiski približno 11000 vsak mesec oziroma letnim povprečjem 380 unikatnih obiskov na dan.



To je razmeroma visok porast v primerjavi z dnevnim povprečjem od začetka filmoljubovega ustvarjanja (v resnici od junija 2008, odkar Blogger interno beleži lastno statistiko), ki po taisti metodi štetja znaša približno 170 na dan. Skupno število obiskovalcev bloga je tako v zadnjem letu preseglo številko štiristo tisoč (in v tem trenutku znaša ... čakajte, da pogledam cifro čisto na dnu te spletne strani ... aha, natanko 430,915). Med temi je kakšnih 77 % (tj. večina) iz Slovenije, a kot pravi Bloggerjeva matematika (če ji gre seveda verjeti), me tudi čez lužo spremlja 7 % rojakov, 2 % jih prihaja iz Nemčije, po 1 % pa še iz Francije, Rusije, Nizozemske, Velike Britanije, Italije in tako naprej. Število komentarjev se v zadnjem letu ni bistveno povečalo, o vsiljeni oglasni pošti in samodejnih botskih besedilih pa nočete niti vedeti; še dobro, da Blogger te reči (bolj ali manj uspešno) samodejno prepoznava in zatira.

Kaj sem se naučil v tem času (ter nasploh)? Recimo to, da ne vem veliko o katerikoli špuri.™ Če pišeš blog, denimo o filmih — ne glede na to, da to vztrajno počneš že 76 let in 9 ½ tednov in si videl že 1,302.048 filmov, — te to še ne naredi za filmskega kritika, pa če se postaviš na glavo. Tvoji vtisi so še vedno subjektivno mnenje nekega nepomembneža (ter anonimneža) in sedma umetnost je v absolutnem prostoru težko opredeljiv koncept. Premočrtno enačenje blogerskega staža z razumevanjem in verodostojnostjo — po priznani metodi tekmovanja v hitrostnem uriniranju v daljino — je logika nedeljskega recenzista™ z Dunning-Krugerjevim sindromom: kdor nekaj počne že dolgo, je na tem področju strokovnjak in nesporna avtoriteta. Jebat ga,™ tako pač je, fuck yeah.™ Potemtakem sem jaz verjetno izvedenec za kardiovaskularne procese in pljučno kapaciteto (ker že vse življenje diham) ter priznani specialist za telesno presnovo in metabolizem (ker se vsak dan mastno iztrebim).



Zatorej mi dovolite droben nasvet morebitnim mladim blogerjem in novejšim udeležencem spletnih razprav ter virtualne korespondence: en drek je važno, o čem in koliko pišete. ʻVečʼ ni vselej ʻboljšeʼ, veste. Vsak srednje brihten šimpanz si lahko kadarkoli omisli lasten blog in tam brez vsakršne (samo)refleksije, artikuliranosti, sloga in namena nabija v tri dni ali komentira katerokoli aktualno dogajanje; samo zato, da o nečem pač duhoviči (ker misli, da mora imeti stališče o vsem in mnenje o vsaki pasji procesiji deliti z vsemi) ter da z nekakšno eksplicitno kvazi-provokativnostjo — v smislu "pišem, kakor razmišljam" — patetično vzbuja pozornost duševno izzvanih in umsko šibkejših najstnikov. Blog pač ni nagradna pogovorna oddaja ali tematski forum in tudi spletna klepetalnica ne. A brez skrbi, o vsem je bilo na svetovnem blogovju napisanega že več kot dovolj in še preveč. Veliki brat Google bo bržčas preživel vse nas in našel bo, kar je vredno poiskati. Zato je pomembno samo to, kako pišete.

In hej,™ tega nasveta seveda ni treba upoštevati. Eto.