4. apr. 2014

The Legend of Hercules (2014)

Ocena: ●●○○○○○○○○

"Kamor je šel bik, naj gre še štrik," sem si rekel in se lotil ogleda najnovejše interpretacije epske zgodbe o najslavnejšem grškem mitološkem junaku; čeprav se mi po nedavnem ogledu popkornovskega Vzpona imperija (2014) zakrknjene sinapse čelnega režnja niso še povsem obnovile. In kakšen je moj končni vtis? Kako naj to dovolj nazorno povem: še dobro, da lahko zdaj tole pišem, namesto da bi z lastnimi iztrebki kracal po steni sobe zaprtega oddelka v ljubljanskem Polju, nekontrolirano se slineč, puleč si obrvi in nerazločno momljajoč med napadi blaznega hihitanja.

Režiser finskega rodu Lauri Mauritz Harjola, bolj znan kot Renny Harlin (Cliffhanger, The Long Kiss Goodnight, Deep Blue Sea), je namreč postavil nov (neslavni) osebni rekord, ki bi utegnil zasenčiti celo zloglasni Cutthroat Island (1995), v Guinessovi knjigi uradno zapisan kot največji hollywoodski blagajniški polom vseh časov. Za kaj takega moraš biti mojster posebne sorte.



Njegova Legenda o Herkulu je nedvomno največji zmazek, kar sem jih videl v zadnjem letu ali dveh (cineastičnih mojstrovin Adama Sandlerja se namreč izogibam, kolikor se da). Katastrofalna režija brez pripovedne substance in vizualne konsistence, brezciljna dramaturgija z naključnimi rezi kadrov, ki pustijo večino (že tako slaboumnih) dialogov nedorečenih, diabetično infantilna romanca s praznim tekom in brez vsakršne kemije, obupna igralska zasedba in predstava (neimpresivno nabildani Kellan Lutz je glumaško približno tako spreten ter s tako prezenco kot par dni poginula tasmanska rovka), neznosno enolična pripoved brez riti in glave (mešanica Gladiatorja za revne, Spopada Titanov za duševno izzvane, Troje za triletnike in turške B-inačice bojevniške princese Xene), cenena koreografija z neumestno, kot-da trendovsko rabo guyritchiejevske progresivno upočasnjene kamere na najbolj neprimernih mestih ter prikaz bojev v oportunističnem, oznaki 'PG-13' prijaznem slogu izmenjave mnenj na mirovnem kongresu harekrišnovcev (verjeli ali ne: v vsem filmu ni videti niti kaplje krvi, bodisi realistične ali računalniško generirane, kaj šele česa bolj eksplicitnega).

Harlinov Herkul me spominja na neskončno brezno slovenskega zdravstvenega proračuna. Resno: le kam je poniknilo 70 milijonov produkcijskih zelencev? V primerjavi s tem ubornim skrpucalom je recimo Herkul v New Yorku (1969), smešni igralski prvenec Guvernatorja Ah-nolda, resen kandidat za enega boljših filmov stoletja. Pravzaprav ima Harlinov dolgočasni umotvor eno samo dobro lastnost: traja le poldrugo uro. Bili ste opozorjeni. Bruh.