11. maj 2014

RoboCop (2014)

Ocena: ●●●●●○○○○○

We gonna give Americans a product they can love, figure they can rally behind. —We can't put a machine on the street. —Forget the machines. They want a product with a conscience. Something that knows what it feels like to be human.

Novodobne filmske rimejke in reboote (razen sequelov in prequelov torej večji del vsega, kar izprdne hollywoodska industrija) producenti navadno upravičujejo s pretvezo, da želijo priljubljeno zgodbo aktualizirati in jo približati sodobnemu, mlajšemu občinstvu. Slednje vsekakor drži, saj zadnje čase gledamo le še plastične, puhloglave 'PG-13' bedarije (Pompeji, Herkul) in očitno bo treba po novem v kino hoditi z dudo, slinčkom in kahlico. Dobrodošla, politična korektnost in sluzasti oportunizem kravatarjev. Ka-čing bling!



Kaj je bilo v legendarnem Verhoevenovem filmu, ki je pomembno zaznamoval osemdeseta leta, konceptualno zapletenega, zahtevnega za razumevanje in generacijsko neustreznega, (mi) sicer ni čisto jasno. Mar res kdo ni dojel posrečene satire kapitalistične paradigme potroštništva (kjer je vse kupljivo, izmenljivo in nadomestljivo, tudi ljudje in njihovi sestavni deli), socialne iluzije o pravični — domnevno za vse enaki — politični demokraciji, s strani vseprisotnih medijev zmanipulirane družbe ter prispodobe peska v oči o svobodni izbiri državljanov? Če je tako, je tak gledalec preprosto (še) preveč neumen, da bi gledal filme (ali sploh samostojno hodil naokrog), zato naj preprosto ostane v peskovniku, zadovoljno lula v plenico in počaka še ducat let, pa bo. Nato naj si skuša ogledati kultni izvirnik RoboCop (1987); če mu še vedno ne kapne v hipotalamus, naj spet počaka in pozneje ponovi vajo. Ni vrag, da ne bi mogel vsaj na stara leta doumeti pomenljivega sporočila.
(G) Za ene metafora Reaganove Amerike, za druge satira moderne potrošniške družbe, zame pa vrhunska in skrajno učinkovita futuristična akcijska kriminalka, pa tudi tragična usoda policaja, ki me je razbila že leta 1987, ko smo s prijatelji igrali tudi računalniško igro in malce kasneje gledali nastope skupine Snap, kjer je Turbo B na odru oponašal prav RoboCopa. —Iztok

V resnici gre tokrat bolj za vsebinsko predelavo z namenom vnovičnega zagona franšize o robotskem policistu, ki se je z grotesknimi nadaljevanji tako ali tako izpridila v neumno parodijo same sebe (aha, tudi drugi del iz leta 1990 z debilnim mulcem v vlogi objestnega kolovodje zločinske druščine), in ne toliko za premočrten rimejk. Ne vzbuja veliko tovrstnih asociacij in ne pretirava s prisiljenimi (samo)referencami vsevprek, kar je dobro in gre vsekakor pozdraviti. Zato ne morem biti nepošten in že kar načelno pizditi, kako je film popolnoma zanič, saj ni čisto tako; zdi se mi, da ima — kljub tematski poenostavljenosti in čistunski odsotnosti vsakršne eksplicitnosti — svoje pozitivne plati in je obrtniško razmeroma spretno udejanjen, igralske predstave pa dovolj prepričljivo podpirajo like in zgodbo. A to seveda še ne pomeni, da lahko govorimo o kakšni posebni cineastični mojstrovini.



Škoda, da film brazilskega režiserja Joséja Padilhe (Tropa de Elite) in scenarista Joshue Zetumerja (nikad čuo, gre za njegov prvenec) sploh šteje za derivat slovite zgodbe o kovinskem kifeljcu Alexu Murphyju iz getoiziranega Detroita, saj bi veliko bolje deloval kot nepovezan, samostojen projekt z drugačnim naslovom; nedavno je britanski režiser Caradog W. James v neodvisnem biseru The Machine (2013) dokazal, da je kiberpankovska premisa sci-fi žanra lahko še vedno aktualna, celo izvirna in v ustreznem kontekstu sila zanimiva. Ako torej o novem RoboCopu razmišljamo zgolj v relaciji z Verhoevenovim izvirnikom, iščoč stične točke in izpeljujoč primerjave, bomo deležni sterilnega, takojšnje pozabe vrednega skrpucala. Če ga jemljemo kot površno arhetipsko (in sploh ne tako neumestno) pripoved o tehnologiji, ki vse bolj nadomešča človeka, ter metaforo o sprenevedavem političnem pragmatizmu, ki vojaškim velesilam lajša sodobni kolonializem, manipulacijo javnosti in svetovno gospodarsko prevlado, pa ima kljub obči plitvosti in nepotrebni stiliziranosti nekaj obetavnega potenciala. Igralske predstave zvezdniške zasedbe (Gary Oldman, Michael Keaton, Jackie Earle Haley) so solidne, dasiravno brez kakršnegakoli presežka (Samuel L. Jackson se je, kot kaže, specializiral za groteskne vloge izstopajoče ekscentričnih likov, ki s preostankom zgodbe nimajo neposredne zveze), posebni učinki in akcijska komponenta pa večinoma niti ne preglasijo (plehko generične) družinske drame, kritike militarističnega imperializma (v podobi dvolične obsedenosti Američanov z varnostjo), namigov o preračunljivi pristranskosti vladajoče manjšine (npr. do hendikepirane ali do tehnološko prikrajšane populacije) in značajskih potez protagonistov. Škoda, da dramska plat in razvoj likov nista bolj poudarjena, kritične družbenopolitične osti pa ostrejše in očitnejše; a kaj takega je pri 'PG-13' umotvoru itak zaman pričakovati.