Zanimivo: čeprav se ne prištevam ravno med trekije oziroma nisem mozoljasti
Na lestvici od največjega laika (nepismen, brezzob pridelovalec oljne repice, ki ob prekopavanju kompostne jame na kazahstanski njivi naleti kvečjemu na star drek) do najbolj zavzetega trekijevskega über-geeka (ki se ob petkih zvečer redno našemi v Spocka, starše pozdravlja z razprtima sredincem in prstancem ter zna v tekoči klingonščini povedati "rad bi se obredno paril z vašim ohrovtom") sebe prištevam nekako v zlato sredino. —filmoljub
Kot povprečen gledalec cinematičnega stardrekovskega vesolja — in ne da bi s kvazi-pametnjačenjem hotel razburjati prave poznavalce — torej ugotavljam, da se je zamenjava ustvarjalske ekipe močno obrestovala. Na režiserski stolček je sedel rižojedi Justin Lin, sicer podpisan pod kar štiri filme iz dirkaške franšize Hitri in debilni (The Fast and the Furious: Tokyo Drift, Fast & Furious, Fast Five, Furious 6) z mišičnjakom Vinkom Dizlom; dočim je vse manj domiselna scenarista Roberta Orcija in Alexa Kurtzmana zamenjal kar sam 'Scotty' oziroma igralec Simon Pegg, menda velik navdušenec nad legendarno znanstveno-fantastično vesoljsko opereto. In rezultat? Če mene vprašate, pravzaprav zelo dober. Ker, bodimo odkriti, pri Zvezdnih stezah ni ničesar posebej globokega ali revolucionarnega, bodisi pri nanizankah ali celovečercih; gre za lahkotno, zabavno in (preveč) optimistično vizijo avtorja Eugena Wesleyja 'Gena' Roddenberryja o družbi prihodnosti, ki je (naivno) tolerantna, ki premore ameriški moštveni duh in uspešno premošča razlike med rasami ali oblikami življenja, da bi vesolje v miru in spravi polno zaživelo v vsej svoji neskončni raznolikosti ter tehnološkem obilju. Skratka: v luči projekcije dandanašnje družbeno-politične realnosti tak koncept deluje vsaj kot satira, če že ne kot parodija. Junaki, ki so "
In to je po mojem odlično razumel Simon Pegg, nedvomno velik oboževalec franšize, ki je v lahkotno zaokroženo, zabavno sveže in sila kratkočasno doživetje (ki z nepretencioznostjo deluje kot ena tistih boljših televizijskih epizod nanizanke) uspel nadvse spretno vkomponirati kopico posrečenih namigov in nevsiljivih poklonov priljubljeni paradigmi. (Denimo ganljivi prizor, ko se brez besed spomnimo nedavno umrlega Leonarda Nimoya; za razliko od predhodnika, ki kot preočitna, v obraz bijoča kopija Khanovega besa deluje kot zamorjena farsa.) Ob tem kajpak ni pozabil na legendarne like ter njihovo interakcijo, osrednjo vrlino franšize: še več, bolj kot kdajkoli doslej jim je (tudi s pomočjo režiserja) uspel vtisniti pristno podobo, kakršne se nostalgično spominjamo iz izvirnika. (To absent friends.)
Zabavljaški besedni dvoboji med neomajno racionalnim Spockom (Zachary Quinto) in vročekrvnim nergačem 'Bonesom' (Karl Urban), osebni dvomi tokrat odlično nizkoprofiliranega kapitana Jamesa T. Kirka (Chris Pine) o odgovornosti in lastni vlogi, k sreči na najmanjšo mero reducirana nesmiselna zveza med Spockom in Uhuro (česar nikoli prej ni bilo), nadvse všečno udejanjeni novi liki (Sofia Boutella je kot Jaylah fantastična), nepričakovano in nezaslišano umestna raba glasbenih vložkov kot duhovita pripovedna in značajska referenca (Beastie Boys, Sabotage) ter sijajna dinamika s pravšnjim odmerkom blockbusterske vizualnosti, ki ne preglasi razvoja zgodbe in relacij med protagonisti.Bolj ko razmišljam, bolj me ima, da bi Onkraj — vsaj v določenih aspektih — razglasil celo za najboljši poskus novodobne obuditve Zvezdnih stez doslej. Ima vse tiste kinematografske odlike, zaradi katerih smo ljubili to zgodbo, vključno s humorjem in spretno uravnoteženostjo dramskih ter komičnih vidikov. Lahko bi pikolovsko iskali nedoslednosti ali dramaturško šivanko v kopici pokovke, a v resnici mi na misel pride le en večji očitek: osrednji negativec. Tokrat je to kuščarski bojevnik Krall, poveljnik roju mrčesa podobne vojske zvezdnih plovil (morda namig na podobno sovražno vrsto v 46. epizodi z naslovom The Swarm iz serije Star Trek: Voyager). Gre za stereotipen preplet prepoznavnih motivov: maščevalni lik s tlečo zamero do oportunistične in birokratizirane Federacije, opremljen z globalnim biološkim orožjem oz. uničevalnim alienskim artefaktom Abronathom, ki so ga okoliščine preživetja preobrazile v zlobneža. (Zanimiva je posredna referenca na sondo V.Ger kot produkt samih Zemljanov v prvem celovečercu Star Trek: The Motion Picture iz leta 1979, ki se kot ozaveščeni glasnik tuje vrste obrne proti svojim stvarnikom.) Idris Elba je karizmatičen in všečen glumač, a tudi njemu je treba nameniti dovolj materiala, če naj se značajsko razvije in igralsko dokaže. A kot kaže, gre za obče sistemski simptom pomanjkljivo karakteriziranega in slabo izkoriščenega antagonista, ki tudi sicer tare veliko podobnih sodobnih projektov.
Žal zadnji igralski podvig prezgodaj umrlega Antona Yelchina.
men je bil pa film čisti podn... gledano iz vidika Star Treka ... pa tud kot nek film z neko smešno štorijo v vesolju.. npr. še Peti Element mi je bil bolj všeč.. nevem no, jz sem se počutu med ogledom kot da bi nekoč ljubimkal s Sedmo od Devetih, potem bi pa Lwaxani Troi zalepili kalkulator na čelo in me vztajno prepričevali, da sploh ni razlike med njima.
OdgovoriIzbriši