21. sep. 2017

A Ghost Story (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Naslov bi lahko koga zavedel, vendar nikakor ne gre za grozljivko ali triler ali sploh karkoli izrazito žanrskega. Mladi teksaški scenarist in režiser David Lowery je cineastično ustvarjanje na prelomu tisočletja začel s kratkimi avtorskimi filmi. Pozneje je nase opozoril predvsem z Disneyjevo fantazijsko dramo Pete's Dragon (2016), s svojo romantično kriminalko Ain't Them Bodies Saints (2013) pa je predtem že navduševal kritike in javnost na festivalu Sundance ter nekaterih drugih; glavna igralca Casey Affleck in Rooney Mara sta odtlej njegova bolj ali manj redna sodelavca in ju tudi tokrat postavi v obe osrednji vlogi. Mladi par, ki se je vselil v novo hišo, skromno domovanje nekje na ameriškem podeželju, doleti tragedija, ko on umre v prometni nesreči. V bolnišnici se ona še zadnjič poslovi od svojega ljubega, pokritega z mrliško rjuho. Po njenem odhodu se zgodi nekaj čudaškega: on vstane in se v rjuho z očesnima odprtinama odet, kot v improviziranem pustnem kostumu prikazni, odpravi nazaj domov. A poslej je za vsakogar neviden in (skoraj) nezmožen vpliva na okolico: nemo opazuje njo, ki žaluje (mučni prizor, kjer ona kompulzivno pojé pito, je nadvse impresiven), ter sanjsko menjavanje obdobij skozi preteklost in prihodnost, ko se je v hiši in okrog nje dogajalo marsikaj.



Edini, s komer lahko skozi okno občasno komunicira, je še en osamljeni duh v sosednji hiši. Čas se pretaka kot brzice, včasih nazaj in drugič pospešeno hitro (ali v zanki), tiha navzočnost znotraj rjuhe pa čaka na priložnost, da bo iz reže v lesenem podboju izbezala sporočilo na kosu papirja, ki ga je ona tja skrila ob odhodu. (Gledalci nikoli ne izvemo, kaj je napisala, in to pravzaprav niti ni ključno.) Bo nemirnemu duhu šele to omogočilo večni pokoj?

Pesniško počasna, melanholična kontemplacija dolgih kadrov (skoraj brez dialogov) govori o minevanju časa, pripadnosti, žalovanju in prebolevanju ljubezni, nepredvidljivosti življenja ter krhkosti človeka, predvsem pa o njegovi metafizični želji, da bi za seboj tudi po smrti pustil spominsko sled in trajen vtis; prikazen je brezsnovna manifestacija njegove nekdanje navzočnosti in polnilo za čustveno praznino, ki jo je pustil za seboj. (V tem smislu je bolj kot napeto zabavnemu Poltergeistu ali sladkobno solzavemu Duhu s Patrickom Swayzejem in Demi Moore podoben mističnemu animeju Čudežno potovanje Hajaa Mijazakija ali ganljivi prispodobi El espinazo del diablo Guillerma del Tora.) Vendar neogibno mine vse, tudi obstoj teh eteričnih prezenc: bodisi takrat, ko ugotovijo, da zaman čakajo na vrnitev ljubljenih in svojcev, ali pa tedaj, ko izpolnijo samooklicano poslanstvo in naposled premagajo navezanost na domači prostor. Dokončna opustitev te vezi predstavlja svojevrstno čustveno potovanje, ki bo zapeljalo tudi dovolj pozornega gledalca.

Najprej je opaziti nenavaden format slike v razmerju 4:3 z zaobljenimi vogali, podoben domačim amaterskim posnetkom, ki ga je režiser izbral zaradi občutka ujetosti in klavstrofobičnosti, ki ga vzbuja. Gledalca hitro zamika, da bi pomislil, kako projektu take izrazne perspektive morda bolj pritiče širokokotni objektiv slavnega Emmanuela Lubezkija (Birdman, The Revenant, Song to Song), ki bi bolje pričaral vso brezčasno lepoto in eksistencialno tragičnost minevanja, pa tudi značajsko bližino protagonistov; a po drugi strani je široki kot kamere včasih neupravičeno pretenciozen in senzacionalističen, saj tako poveličanim podobam vsiljuje globino in pomen, ki ju dogajanje samo po sebi morda sploh nima — pomenljiva in sočutna, minimalistična (mestoma tudi duhovita) Loweryjeva zgodba pa je iskreno osebna ter intimna, s čimer se gledalca dotakne v veliko trajnejši meri. Gre za nekonvencionalen, edinstven in pogumen indie eksperiment, pravzaprav za enega zanimivejših filmov letos. (Eden mojih največjih pomislekov bi kvečjemu letel na Rooney, eno najbolj brezizraznih in dolgočasnih igralk zadnjih časov, ki jo Hollywood trmasto tlači vsepovsod.) Zahteva nekaj potrpežljivosti, vendar je vztrajnost gledalca nazadnje bogato poplačana; čeprav bi verjetno to dosegel tudi s krajšo minutažo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar