14. sep. 2017

Anti Matter (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V Angliji živeči scenarist in režiser južnoafriških korenin Keir Burrows, ki je s svojimi kratkimi filmi Donkey, Air, Grace, The Showreel ter Hen Party (marsikaterega lahko vidimo na njegovem kanalu v YouTubu) doslej navduševal občestvo na festivalih po vsem svetu, se z garažnim proračunom prvič preizkuša v celovečercu. Temačni sci-fi triler se loteva zahtevnih eksistencialnih vprašanj identitete, vrednosti spominov ter opredelitve človeškosti; kot žlahtna znanstvena fantastika uporablja tehnično-znanstveni aspekt materialnega sveta zgolj kot metodo in gonilo zgodbe, ki se ne posveča fascinaciji nad napredkom civilizacije in čudežnimi napravicami, marveč govori o sebstvu in srži človeka samega.



Na enem od inštitutov univerze v Oxfordu se odvija fizikalni eksperiment, katerega naključni izsledki s postopnim izboljševanjem vodijo k revolucionarnemu odkritju nesnovnega prenosa materije na daljavo — v konceptu laboratorijsko generirane vesoljske črvine, ki kot dogodkovno obzorje z močjo črne luknje ukrivlja prostor. (Startrekovci mu pravijo kar teleport.) Trije podiplomski študentje (Yaiza Figueroa, Tom Barber-Duffy, Philippa Carson), ki si za potrebno računalniško obdelavo podatkov (na pol zakonito) izposojajo globalno omrežno moč porazdeljenega procesiranja (in jih oblasti zato obtožijo hekerskega širjenja računalniškega črva), od prestavitve majhnih predmetov sčasoma napredujejo do faznega premika večjih živih bitij. Projekt zahteva ustrezne administrativne postopke, prijavo patenta, dovolj premožne pokrovitelje in potrebno infrastrukturo, časa pa zmanjkuje: še preden bi nadgradnje operacijskega okolja in prilagoditev uporabnikov usodno okrnili kritično procesorsko maso, morajo izpeljati še zadnji preizkus: prenos človeka. (gl. The Fly) Eksperiment mine v hipu in brez posebnosti, vse kaže na bleščeč uspeh — ali pač? Zmedena protagonistka se zbudi v svoji postelji, težave ima s spominom, nenadoma jo zalezujejo nasilni aktivisti pred poslopjem univerze, ki protestirajo zoper eksperimente na živalih, in poslej se vsi okrog nje obnašajo čudaško zoprno. Redni telefonski pogovori z materjo postajajo vse bolj zlovešči. Ali pa je morda z njo kaj narobe? (gl. The Prestige) Je prišlo med teleportom do nekakšne napake? Kaj pa, če se pri tem ni preneslo čisto vse — kaj, če posameznika tvori tudi nesnovna materija brez zaznavne teže, ki kot spominska zrcalna podoba predstavlja človekovo bit: njegova duša?



Neodvisni Burrowsov projekt je minimalistična, kontemplativna zgodba, ki v improvizirani maniri indie produkcije daje prednost likom in relacijam med njimi (naraščajočo tesnobnost junakinje s spominskimi luknjami poistovetljivo občuti tudi gledalec), predvsem pa tematizira nekatere arhetipske vzorce znanstvene fantastike, ki se posvečajo človekovemu bistvu in obstoju. (S pomenom njegovih spominov bržčas namiguje na filme kot Blade Runner ali Memento.) Pri tem ne podcenjuje gledalca in mu ekspozicije ne servira na pladnju za lahko prebavljiv, hiter obrok; napetost med sprotno karakterizacijo likov stopnjuje ravno prav počasi ter z inteligentnimi, duhovitimi dialogi, da skrivnostnost dogajanja pritegne gledalca. Vendar se obenem zdi, da je s pretirano kompleksnostjo celo preveč ambiciozen za lastno korist. Pripovedna redundanca, nepotrebni rdeči slaniki (za odvračanje pozornosti), cenene akcijske sekvence in druga mašila (ki zgodbo raztegnejo za 15 minut dlje od nujno potrebnega) mu nižajo sporočilno vrednost in z razdrobljenostjo obremenjujejo razumljivost dramaturške niti (s pretenzijo nekakšne kinematografsko-umetniške vizije). Bolje bi bilo, če bi Keir ohranjal stvari čiste in enostavne — saj je tisto, kar ima povedati, dovolj pomenljivo ter s trajno vrednostjo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar