23. sep. 2017

Revolt (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Priznam, včasih kar na slepo snamem kakšen hudourniški filmček, o katerem nisem slišal še ničesar, in si ga za sprostitev ogledam v večernem miru domačega okolja. Če gre za zgodbo, ki jo je navdihnila najboljša igra vseh časov Half-Life, si kot ljubitelj znanstvene fantastike še toliko več obetam — in se potem opečem, kot denimo pri skrpucalasti prvoosebni streljačini Kill Switch (2017). Drugič imam spet srečo in čeprav tudi tokrat naletim na manekensko Bérénice Marlohe (Skyfall), sem ob popolnem manku pričakovanj deležen kar prijetnega presenečenja. Mladi newyorški scenarist in režiser Joe Miale, ki je kot otrok menda videl NLP, je poskrbel za presenetljivo gledljiv — če že ne tematsko in pripovedno prelomen — projekt, ki je več kot le seštevek svojih sestavin. Razen osupljive produkcijske vrednosti (glede na budget), sijajne vizualnosti in sila verodostojne scenografije k temu najbolj pripomorejo avtentični človeški liki. (Ki nam jih je nekoliko bolj mar kot brezimnih vojačkov v lanskoletni generični sci-fi akcijadi Spectral ali patetičnih čeladarjev v Bitki za Los Angeles.) Med njimi močno izstopa osrednji protagonist Lee G. Pace, ki je občinstvo predtem navdušil v seriji Čudežni dotik (Pushing Daisies) in še prej v uspešnici s festivala Sundance, biografski drami Soldier's Girl (2003); nazadnje se ga spomnimo (ali pa tudi ne) izza črno-modre obrazne maske zabavnega podleža Ronana v prvih Varuhih galaksije (2014).



Z nizkoprofilnim performansom mu uspe ohraniti pozornost gledalca in izvabiti poistovetljivost, čeprav gre po drugi strani za arhetipski lik najemniškega vojaka na posebni misiji v Afriki. Ta se in medias res brez spomina na pretekle dogodke zmeden zbudi v zaporu nekje v Keniji, v sosednji celici pa je zaprta tudi francoska zdravnica Nadia (Bérénice). Uspe jima pobegniti pred krvoločnimi lokalnimi paravojaškimi enotami in pajdaša po sili razmer se odpravita proti oddaljenemu vojaškemu oporišču, kjer si obetata pomoč in zavetje. Pot bo tvegana: naš svet je povsem opustošila invazija mehanskih vesoljcev, ki črpajo energijo iz elektromagnetizma in z napredim orožjem hipoma izparevajo nebogljena človeška bitja, ki se zoperstavljajo kovinskim samohodkam. Okorelemu vojščaku se sčasoma vrača spomin na bitko, v kateri so umrli vsi njegovi tovariši iz posebnih enot, sam pa je bil očitno deležen nekakšnega posega s strani nezemljanov, saj zdaj vnaprej čuti njihovo navzočnost. Mu je prav zato namenjena prav posebna usoda in bo lahko poskrbel za preobrat v boju upornikov iz Nairobija proti prišlekom, ki jim bo razkril možnost za enakopraven spopad?

Kratkočasno, nizkoproračunsko indie mešanico Spielbergove Vojne svetov (2005) in Blomkampovega Okrožja 9 (2009) odlikuje še dinamičen tempo, realistično visceralno dogajanje (s spodobnimi in nevpadljivimi posebnimi učinki), suvereno stvarne predstave temnopoltih igralcev in naturščikov, razgibano apokaliptična scenografija in presenetljivo pristna mizanscena uničene okolice. Režiser se sicer noče pretirano muditi pri karakterizaciji in hiti tudi pri kontekstualnem prikazu podrobnosti in junakov krajevnega odporniškega gibanja, ki pripravlja sunek z elektromagnetnim pulzom (EMP) zoper vesoljska plovila, ki ugrabljajo ljudi. Z le malce več čustvenega in značajskega naboja bi bili lahko liki še bolje udejanjeni (nesojena romanca med osrednjima junakoma pa bolj občutena); več pozornosti bi morda lahko naklonil tudi odločilnemu tehnološko-družbenemu trenutku preboja, ki opozori na šibko točko zavojevalcev, in ga razvil v nosilni koncept svoje pripovedi. Četudi se večinoma izogne običajnim klišejem, mu mestoma zmanjka doslednosti ali interne logike, ki bi bolje upravičevala dejanja in motivacijo likov. Kljub vsemu gre za soliden, avtorsko navdihnjen in ogleda vreden celovečerec, vsaj za strastne ljubitelje tega žanra.

Ni komentarjev:

Objavite komentar