23. nov. 2017

American Assassin (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Akcijski triler ameriškega producenta in režiserja Michaela Cueste (L.I.E., Kill the Messenger, serija Homeland) je po eni strani značilen primer nedodelanega, pripovedno nedomišljenega umotvora, ki ima sicer zanimivo premiso in osnovno idejo — vendar klecne pri izvedbi ter se zlasti v dramaturškem finalu oportunistično posluži kopice najbolj izrabljenih klišejev, ki ga celostno potisnejo med instantne, takojšnje pozabe vredne konfekcijske izdelke (glej tudi The Sum of All Fears ali Jack Ryan: Shadow Recruit).

Ameriški morilec, posnet po bestsellerju Vinca Flynna, se začne tako kot pred davnimi leti De Palmova Furija in tako kot danes številni teroristični napadi, s pokolom na rajski plaži. Tokrat v Španiji, kjer letuje tudi Mitch Rapp (Dylan O’Brien) z zaročenko. Jasno, teroristi — islamisti, enkrat za spremembo libijski — naredijo hudo napako: med drugim namreč hladnokrvno likvidirajo tudi Rappovo zaročenko. Še huje: likvidirajo jo pred njegovimi nemočnimi očmi. In kot da to ne bi bilo dovolj, naredijo še tipično filmsko napako: njega pustijo živega!
Rapp pusti faks, si pusti brado, nauči se arabsko, preštudira Koran, izmojstri se v borilnih veščinah in streljanju, potem pa se infiltrira v ono libijsko teroristično celico, ki ji pokaže ogenj in srd. Ja, prelevi se v mesijanskega maščevalca — kot Arnold Schwarzenegger v Civilni žrtvi. Toda njegova solo točka CIO tako impresionira, da ga posvoji in pod taktirko ciničnega inštruktorja predela v morilski stroj, kakršnih smo zadnja leta videli kar nekaj. Jason Bourne je že tak. Mitch Rapp ne postane le skrito orožje ameriške zunanje politike, temveč ameriška zunanja politika, njeno utelešenje, s čimer pa le poudari to, kar že itak vemo: da je ameriška zunanja politika strukturirana kot osebno maščevanje, ki rešuje svet. —Marcel Štefančič, Mladina

Glumaški nastopi so doživeti, posebej velja izpostaviti mladega Dylana O'Briena (spomnili se ga bomo iz mladinske sci-fi franšizne post-apok bežalščine Labirint), dasiravno bi za rutinsko predstavo vselej zanimivega Keatona po drugi strani težko rekli, da si je baš pretegnil igralsko mišico. Antagonist Taylor Kitsch (John Carter, Battleship, Lone Survivor) je solidno artikuliran in kljub generičnosti prepričljiv, vendar nima zadostne minutaže in ustreznega konteksta, da bi bolje razvil svoj lik; dočim karizmatični David 'Hercule Poirot' Suchet bolj ko ne statira v postranski vlogi direktorja oddelka za boj proti arabskim fanatikom (morda kot namig na glupo letalščino Executive Decision, kjer je sam upodobil vodjo teroristov). Ostale like sem sproti pozabljal že med ogledom.

Največja težava je kot ponavadi scenarij, pod katerega so podpisani kar štirje modreci (Stephen Schiff, Michael Finch, Edward Zwick in Marshall Herskovitz), zlasti v zadnji četrtini filma. Kot rečeno, prvotna zasnova istoimenskega romana ameriškega pisca V. Flynna, ki je o neugnanem skoraj-specialcu Mitchu Rappu napisal serijo knjig (skupno kar šestnajst), je v svoji drugačnosti dovolj originalna: razočarani in frustrirani mladenič (čigar ljubljeno zaročenko med napadom ubijejo morilski brisačarji), ki ne spoštuje avtoritet in ne mara ubogati ukazov svojih oblasti, po katerih naj bi kot poslušni vojaček izvrševal politično korektne in s hinavskimi kompromisi obremenjene ukaze nadrejenih — raje ukrepa na lastno pest in počne, kar se mu zdi prav(ično). Njegova obsedena motiviranost in neomajna načelnost je tisto, kar zbudi pozornost pri vodji oddelka (Sanaa Lathan), njegova lojalnost pa ga naposled povzdigne tudi v očeh strogega, vojaški hierarhiji in disciplini zavezanega mentorja (Keaton). Dinamični pregoni so obrtniško dobro prikazani, krvavi strelski in fizični obračuni pa navdušujoče surovi in pristni — vendar hitra vohunska jeremijada žal skrene na jug prav v odločilnem zaključnem dejanju, ko mora trdoživi super-duper junak v tekmi s časom poskrbeti za tiktakajočo jedrsko bombo in rešiti dan ter svoje korajžne rojake, ki v Sredozemlju rožljajo z ladijsko floto. Vau, česa bolj izvirnega pa še ne. Za nameček še stereotipni epilog z odprtim nastavkom za morebitno nadaljevanje ali še eno franšizo (saj veste, če bo ta film slučajno uspešen). Meh. (Za zdaj je v kinodvoranah zgolj podvojil proračun 33 milijonov.)

4 komentarji:

  1. Mah.. To skrpucalo od filma si po moji "skromni" oceni zasluži morda 2 točki. Pa še to menim, da je zgolj posledica radodarnega decemberskega vzdušja...

    OdgovoriIzbriši
  2. Razumem pomisleke, ampak prva polovica filma oz. zasnova se mi zdi še kar OK; razen tega poleg zgodbe ocenjujem tudi druge elemente: režija, kamera, montaža, karakterizacija likov, scenografija, akcijski posnetki -- kar pač opazim in zaznam.

    OdgovoriIzbriši
  3. Razumem argumentacijo.. Predvsem zaradi "obljube" po dobri zgodbi si po mojem mnenju zasluži tisti dve zvezdici, a kaj ko ta obljuba ostane le to in nič več. Igralski vložek vseh akterjev je sila skromen, zgodba močno premočrtna, njeni razpleti pa vidni na kilometre daleč. V primerjavi s tem "sranjem" še Morganov Last Knights skoraj deluje kot umetnina:) Scenografija in akcijski posnetki so res všečni, a kaj ko film kot celota deluje kot MTV videospot. Instant zaplet, debilni razplet in vakuumski mehurček v glavi po ogledu. Zavedam se, da v tovrstnem umotvoru ne gre iskati neke večje resnice ali sporočilnosti pa vendar... ne nas imeti za slaboumneže.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ha ha, 'mojstrovini' Last Knights (2015) sem v bistvu namenil enako oceno. Res je, taki filmi nas imajo za debile, ampak včasih je pri katerem vsaj kaj zanimivega, igralski nastop ali akcijska sekvenca ali magari kakšna čedna punca, kar izstopa iz povprečja.

    OdgovoriIzbriši