18. dec. 2017

Flatliners (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

V določenem smislu nimam nič proti rimejkom. V sedmi umetnosti imamo — resda redke — predelave, ki so kinematografsko sijajne, v marsičem bolj posrečene od izvirnika, ker so bolj zaokrožene in skušajo odpraviti pomanjkljivosti originala; ustvarjalci so zgodbo nadgradili s sijajnimi liki ter jo obogatili z lastno umetniško vizijo in arhetipskimi poudarki. Recimo grozljivki The Thing (1982) Johna Carpenterja in The Fly (1986) Davida Cronenberga, policijska trilerja Insomnia (2002) Christopherja Nolana in The Departed (2006) Martina Scorseseja ali pa kavbojka True Grit (2010) bratov Coen.

Temu sledijo bistveno pogostejši rimejki, ki so sicer obrtniško spretno zvarjeni, vendar docela nepotrebni, četudi nas hollywoodski oportunisti nategujejo s pretvezo, da gre za "modernizacijo in adaptacijo za sodobno občinstvo" (bling bling); denimo pustolovska sci-fi drama The Time Machine (2002) ali sci-fi akcijada Total Recall (2012), psihološka srhljivka Carrie (2013) in omledno predelana RoboCop (2014) ter Poltergeist (2015). So pogojno gledljivi in mestoma kratkočasni, a ne prinašajo česa tematsko novega ali sporočilno prevrednotenega; gre zgolj za vajo v slogu, ki izkorišča naprednejšo snemalno tehnologijo in aktualne trende.



In potem so tukaj še rimejki, ki v vulgarnem industrijskem kompromisarstvu nastajajo izključno zaradi pohlepa kravatarjev po molži uspešnih franšiz do onemoglosti; absurdni konfekcijski izdelki brez kakršnekoli vsebine, forme ali presežne filmske vrednosti. Med njimi so recimo The Fog (2005) Ruperta Wainwrighta, The Wicker Man (2006) Neila LaButa, A Nightmare on Elm Street (2010) Samuela Bayerja, Ben-Hur (2016) Timurja Bekmambetova ali nazadnje Mumija 'Tomči Kurči' (2017) Alexa Kurtzmana.

Ta-dam! Enkrat lahko ugibate, kam gre uvrstiti medicinsko PG-13 srhljivko danskega režiserja Nielsa Ardena Opleva (Dekle z zmajskim tatujem) in scenarista Bena Ripleyja (Source Code), sicer rimejk (o)kultnega trilerja Tanka linija smrti (1990) Joela Schumacherja. Kiefer Sutherland, ki se od tam kot edini (v hipne pozabe vredni stranski vlogi) pojavi tudi v novem filmu, naj bi med promocijo menda trdil, da gre za sequel, vendar to nikakor ne drži.

Director Niels Arden Oplev, of the excellent Danish version of The Girl With The Dragon Tattoo, appears to have lost his ability to create tension, much less sustain it. The dream sequences of the afterlife all look like cheap ripoffs from last-century videogames. Flatliners isn't a total washout. After watching endless, repetitive scenes of actors simulating death, sleepy audiences will experience a nerve-deadening helplessness very close to coma. At least it ends the agony of listening to flatliners preach about the need to forgive ourselves. Note to the makers of this film: you're unforgiven. —Peter Travers, Rolling Stone


Že dolgo se nisem tako nemarno dolgočasil kot pri najnovejši interpretaciji zgodbe o študentih medicine, ki se igrajo boga z umetno zaustavitvijo srca, da bi med obsmrtnim doživetjem znanstveno zabeležili fiziološko dogajanje v človeškem umu. Rimejk legendarne Schumacherjeve zgodbe (po scenariju Petra Filardija) je žal še ena brezciljna, zmedena, mlačna filmska izkušnja brez kakršnekoli osredotočene poante, psihosocialnega konteksta ali utemeljenih dejanj likov; slednji so obupno generične, zamenljive figure z nejasno motivacijo za svoj drzen podvig (razen Ellen Page, ki želi nekako sprejeti tragično smrt svoje mlajše sestre), zato še tako sočutnemu gledalcu zanje in njihovo usodo prav milo dol visi. Edini za spoznanje poistovetljivi lik, ki pokaže trohico zanimivih karakternih lastnosti, brez posebnega razloga za razumevanje ozadja umre približno na polovici filma. Na skoraj dve uri razvlečeni celovečerec (zeh) tehnično, vizualno ali zvokovno ne prinaša nič omembe vrednega. Glumaške predstave so znosne do povprečne (celo Diego Luna je tam bolj za okras, da o Nini Dobrev ne govorimo), medtem ko režija in s tem dramaturška celota vidno trpi za simptomom prevelikega števila produkcijskih kuharjev, ki so v želji po vsakomur všečnem skupnem imenovalcu nazadnje juho pozabili soliti, čeprav se niso mogli zediniti niti glede tega, ali bi bila goveja ali kokošja ali zelenjavna — zato ima po malem okus po vsem in obenem po ničemer. Je to še ena postana PG-13 grozljivka (sodeč po iztrošenih -BU!- poskokih) ali moralka o vprašanjih vesti in odgovornosti ali svarilo o nevarnostih človekove arogance in častihlepnosti ali pa še ena pretveza za nakup pokovke in družinske golide sladke pijače, medtem ko med zabijanjem dveh ur časa v temi kinodvorane preverjaš všečke na facebooku?

Ni komentarjev:

Objavite komentar