4. dec. 2017

The Tribes of Palos Verdes (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Simpatična Kalifornijka Maika Monroe je nase opozorila že z zgodnjimi vlogami; opazili smo jo v Wingardovem retro-žanrskem projektu The Guest (2014), še boljša je bila v (danes že kar kultni) grozljivki Zlo za petami (2014) in z značajskim nastopom je prepričala tudi v (sicer razmeroma spregledani) post-apokaliptični paraboli Bokeh (2017). Istega leta kot v drami I'm Not Here (2017) režiserke Michelle Schumacher jo lahko vidimo tudi v celovečercu bratov Malloy, dotlej povečini režiserjev kratkih filmov in glasbenih videospotov, prirejenem po istoimenskem knjižnem prvencu ameriške avtorice Joy Nicholson iz leta 1997. Zgodba spremlja mlado Medino, ki se s starši in z bratom dvojčkom priseli v idilično, premožno urbano predmestje Los Angelesa na polotoku Palos Verdes. Kmalu se izkaže, da sprememba ne bo prinesla svežega začetka: zakonu njenega očeta Phila (Justin Kirk), priznanega kardiologa, zaradi kogar so tudi prišli na zahodno obalo, in nevrotične matere na robu živčnega zloma Sandy (Jennifer Garner), ki sovraži plastične prebivalce tega kraja in njihova zlagana predmestna pročelja, so očitno šteti dnevi. Čedalje bolj odtujeni oče naposled prizna, da ima ljubimko, in se neopazno izseli z obljubo, da bo materialno poskrbel zanje ter ohranjal redne stike. Obupana mati se kmalu patološko naveže na sina Jima (Cody Fern), ki težko prenaša čustvene pretrese in vse bolj zapada v svet mamil; medtem ko rahločutna Medina, ki ne mara pozornosti in plehkih načel razvajenih bogatašev, najde uteho in strast v deskanju na valovih. (Zanimivost: Maika Monroe se poklicno ukvarja s kajtanjem, deskanjem s pomočjo zmaja.) Medtem ko išče svojo vlogo v novih razmerjih ter mesto v svetu vobče, je tudi sama deležna sladko-grenkih izkušenj, ki jo bodo tragično preoblikovale v bolj zrelo, stvarno osebo.

Z meditativnimi morskimi pejsaži podložena melodrama s scenarijem Karen Croner prinaša dokaj konvencionalno zgodbo o odraščanju in najstniškem zorenju, ki pa razen poudarjene vizualnosti (bližnji kadri čustvenih stanj protagonistov ter navdihujoče deskarske sekvence) in nekaterih doživetih glumaških predstav ne prinaša česa pretresljivega. Vsaj takega, česar ne bi videli že v kultni Lepoti po ameriško (1999) in plejadi njenih posnemovalcev, ali pa v mnogih zgodbah o dekadentnosti vsega naveličanega ameriškega srednjega sloja iz transgresivne fikcije Breta Eastona Ellisa tipa Less Than Zero (1987). Kolikor že je fotogenična Maika in kolikor očitno že Jennifer Garner upodobi sebe (ta igralka me je vselej navdajala s čudnim nelagodjem, brez zamere), se pripoved tematsko lomi na mnoge razdrobljene podzgodbe, namesto da bi se držala osrednje teme: bodisi odnosa med bratom in sestro (ki sprva namiguje na incestno razmerje) ali prikaza socialnih motivov (in težav prišlekov v privoščljivem okolju) ali moralne degradacije arhetipske čezlužne suburbije; ali pa bi vsaj bila značajsko osredotočena na glavno junakinjo, ki pa razen všečne prezence in poistovetljivih mladostniških doživetij — resnici na ljubo in kljub prvoosebni naraciji — nima kaj posebnega povedati. Tako se zdi, da tudi njena zgodba ne doživi pravega epiloga in nima dramaturške zaokroženosti; kar ostane, je premočrtna pripoved o rahljanju in razpadanju družinskih vezi, s čimer se mora soočati adolescent, ko se osvobaja otroške navezanosti in predstav o mladostnih idealih. Po zaslugi performansov gledljivo, a brez omembe vrednih presežkov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar