26. mar. 2018

Sid and Nancy (1986)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Zdi se (mi), da so šli letošnji glumaški oskarji v prave roke, a nikomur nisem zlatega kipca tako privoščil kot Garyju Oldmanu: karizmatičnemu, značajsko vsestranskemu igralskemu veteranu, čigar sijajno kariero je zaznamoval niz samih ikoničnih vlog. Še preden je bil prvi minister Winston Churchill v Najtemnejši uri (2017) ter George Smiley v špijonadi Tinker Tailor Soldier Spy (2011), malce prej pa še odpadniški čarodej Sirius Black v franšizi o Harryju Potterju ter komisar Gordon v seriji o Batmanu, je bil tudi megalomanski antagonist Zorg v Petem elementu (1997), tragično oglušeli skladatelj Ludwig van Beethoven v Nesmrtno ljubljeni (1994), pokvarjeni detektiv Stansfield v kultnem Léonu (1994), nesmrtni plemiški krvoses v Drakuli (1992), zagonetni atentator Lee Harvey Oswald v J.F.K. (1991) in nebrzdani falot Jackie Flannery v Stanju milosti (1990). Bržčas pa nobeden od teh sijajnih likov ni tako pomembno opredelil poklicne poti tega britanskega gledališkega in televizijskega igralca kot vloga, ki mu je odprla vrata v prvo kinematografsko ligo (četudi se je otepal sodelovanja in nazadnje sprejel zgolj zaradi honorarja, sicer bi vlogo dobil Daniel Day-Lewis): portret kontroverzne figure angleškega punka, basista razvpite skupine Sex Pistols in neumornega razgrajača, Sida Viciousa.

In tako je John odraščal na ulicah, kjer se je začel razplamtevati punk kot besen odziv generacije mladih Angležev na pravila družbe, iz katere so se počutili izključene. Sid Vicious je utelešal vse, kar predstavlja punk rock: anarhijo, nasilnost, nihilizem, izgredništvo, arogantno brezbrižnost do vsega in vseh. (M. Primi, Legende rokenrola, Mladinska knjiga 2016, prev. Vasja Bratina)

Britanski režiser Alex Cox (deloma po lastnem scenariju) prinaša biografski odsek življenja težavnega mladeniča, rojenega kot John Simon Ritchie v londonskem predmestju, ki se je spomladi 1977 pridružil svojim glasbenim idolom Sex Pistols, kamor ga je povabil njihov pevec Johnny Rotten (Andrew Schofield). Zgodba se leto pozneje odvija v spominskem preblisku zmedenega, otopelega Sida (Gary Oldman), ki ga policija aretira v legendarnem newyorškem hotelu Chelsea (tam so občasno stanovali tudi Tom Waits, Patti Smith, Jim Morrison, Iggy Pop, Édith Piaf, Joni Mitchell, Bob Dylan, Jimi Hendrix, Janis Joplin, Leonard Cohen in mnogi drugi umetniki), kjer so v kopalnici sobe št. 100 našli truplo njegovega dekleta Nancy Spungen (Chloe Webb). S podobno neubogljivo in neukrotljivo, s heroinom zasvojeno mlado Američanko, ki je kot samooklicana grupie punkovske skupine Johnnyja Thundersa tedaj prispela v London, sta se tam spoznala komaj dve leti prej — in v presenečenje mnogih znancev zapletla v bolestno, samouničevalno ljubezensko razmerje. Nestanovitna in zahtevna 'Nauseating' Nancy s psihično burno preteklostjo ter vročekrvni otrok ulice Sid Vicious iz socialno šibke, razbite družine sta postala tragični ikoni punkovske uporniške drže: nasilni, nerazumni, anarhistični, nihilistični figuri neke izgubljene generacije, ki je — tudi v glasbenih idolih — iskala izhod iz družbene opresivnosti in hinavskega, oportunističnega, poškrobljenega, konzervativnega britanskega (in svetovnega) konformizma. Nobena skupina ni tako visceralno utelešala kljubovalne srži punka kot Sex Pistols, katere glasnik in simbol je bil nepredvidljivi trmoglavec Sid (četudi je bil kot basist precej nespreten), in noben sprevrženi odnos iz mitskega obdobja "seksa, mamil in rokenrola" ni bil tako neslavno obsojen na klavrni propad kot bizarna romanca med Sidom in Nancy.



Resnici na ljubo je treba omeniti odklonilno stališče Johna Lydona, bolj znanega kot Johnny Rotten (sicer še vedno živ in aktiven glasbenik), ki s filmskim prikazom ni bil najbolj zadovoljen. Ne le zato, ker ga med pripravami na film menda ni nihče nič vprašal (ustvarjalci trdijo drugače), temveč je bil razočaran predvsem nad Coxovo interpretacijo dogodkov in likov, ki ni bila ravno verodostojna ter skladna z resnico. (Odrska podoba glasbenikov naj bi bila povsem drugačna od njihovih zasebnih življenj, kar se seveda zdi povsem verjetno.) Četudi bi bila načelnost ali objektivnost nekdanjega frontmana skupine Sex Pistols vprašljiva, je pošteno nameniti njegovim pomislekom vsaj določeno veljavo; navsezadnje je dobro poznal Sida Viciousa (ki mu v filmu pravijo Sidney) in je bil njegov bližnji prijatelj. Vendar tudi take nedoslednosti ne okrnijo sočnosti in avtentičnosti zgodbe o "Romeu in Juliji punka", ki s samoreferenčno poistovetljivostjo zbuja pristen vtis popolne kaotičnosti in neodgovornosti naivnih, impulzivnih, nepremišljenih protagonistov na poti v mamilarski in alkoholni pekel samodestruktivnosti (glej tudi Trainspotting ali Strah in groza v Las Vegasu). Film, prvotno naslovljen Love Kills, z zanimivo glumaško zasedbo (David Hayman, Xander Berkeley), glasbeno podlago Joeja Strummerja in skupine The Pogues ter monokromatskim fotografskim pečatom mojstra Rogerja Deakinsa (ki je želel snemati celo v črno-beli tehniki), je bil sicer deležen razmeroma pozitivnih do mešanih vtisov in je odtlej vztrajno pridobival na kultnosti (v nekem prizoru se pojavi Slash, manjšo stransko vlogo odigra tudi Courtney Love); danes deluje kot zgodovinsko brezkompromisen, svojevrsten artistični testament (kontra)kulture nekega minulega časa, ko je bilo romantično "živeti hitro in umreti mlad".

1 komentar:

  1. Čudovito spisano, zame še vedno najboljša predstava Garyja Oldmana, čeprav je to težko reči, ko pa jih ima toliko. Poosebitev anarhije.

    OdgovoriIzbriši