25. maj 2018

A Quiet Place (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Naposled sem si z zamudo ogledal avtorsko čudo, pod katerim je kot režiser in eden od scenaristov podpisan John Krasinski (The Office, It's Complicated, Something Borrowed), o katerem je bilo toliko govora. Napeta sci-fi srhljivka o nevarnosti povzročanja hrupa, kjer v prijazni minutaži poldruge ure komajda kdo spregovori, je bila deležna velike pozornosti kritiške srenje in je naletela na huronsko navdušenje gledalstva. Pravzaprav ni težko dojeti, zakaj: odlično uporabljen dramaturški element (odsotnosti) zvoka, vzdušno občutena tenzija vsenavzočega strahu pred bliskovito smrtonosno grožnjo, izvrstna kemija med filmskima (in resničnima) zakoncema, brezhibna predstava čudovite Emily Blunt (The Devil Wears Prada, The Young Victoria, The Adjustment Bureau, Looper, Edge of Tomorrow, Sicario, The Girl on the Train) in za češnjo na torti trendovskega aktivizma še mlada glumaška začetnica Millicent Simmonds, ki je tudi v resnici gluhonema. Njen performans me sicer ni vrgel iz nogavic od navdušenja, če sem čisto odkrit (morda bi vendarle kazalo angažirati izkušeno, četudi normalno slišečo igralko), in tudi blagajniško ugodna cenzorska oznaka PG-13 je pri tovrstnem žanru vselej videti sumljivo oportunistično. Ampak okej.

Krasinski prinaša premiso o preživeli družini v opustošenem, povsem tihem svetu, kjer od vsepovsod nenehno prežijo na najmanjši šum občutljive, krvoločne vesoljske pošasti. (Sicer ne pojasni, od kod in kako so prišle, kako jim je uspelo v kratkem času skoraj povsem izbrisati civilizacijo na Zemlji in kako lahko brezumne orjaške bogomolke obvladajo tehnologijo medzvezdnih potovanj. Ali pa so trdoživi zobati hitronožci morda le umetno vzgojeni hišni ljubljenčki naprednejših vesoljcev, podobno kot v franšizi Osmi potnik? O vsem lahko le ugibamo.) Najmanjšega sina so izgubili zaradi trapaste otroške nepremišljenosti, ki je oče ni mogel pravočasno preprečiti; gluhonema najstniška hči pa se zdaj muči z lastnimi občutki krivde in bolečo dilemo, ali ji tudi oče (nezavedno) pripisuje odgovornost za tragični dogodek. Vendar se nimajo časa ubadati s tem: gre za golo preživetje, kjer je vsaka napaka usodna, in na poti je že nov član družine. Kako naj bi otrok prišel na svet, kjer vsako oglašanje pomeni skorajšnjo zanesljivo smrt?

Toda ambiciozna ideja se mnogokrat tudi spotakne ob svoje nastavke, kar je čedalje bolj vidno v drugi polovici filma. Sicer že takoj na začetku izvemo, da je lik Bluntove noseč, kar nakaže izredno razburljivo sceno rojevanja, ki je gotovo tudi eden izmed vrhuncev filma, toda ravno takrat pa začne logika filma tudi hitro padati, saj se pojavlja čedalje več nesmislov. Pošasti se kar naenkrat ne obnašajo tako suvereno kot poprej, priča smo nekaterim klišejem, očitne pa so tudi mnoge floskule. Zakaj družina ne živi pod zemljo, kjer se jih ne bi slišalo? Od kje jim elektrika? In še bi jih lahko naštevali, še posebej pri samem razpletu filma. Dlakocepsko oko pa se lahko obregne tudi na sam dizajn pošasti, ki močno spominja na tistega iz serije Stranger Things (2016), in glasbeno podlago, ki je skorajda identična kot v Villeneuvovem Sicariu (2015). —Jure Konestabo, Filmstart

Osrednja ideja in tematska zasnova filma sta zanimivi ter relativno izvirni; četudi smo o čutno ali telesno prikrajšanih likih (slepota, gluhota, invalidnost) ter smrtonosnih situacijah okrnjene percepcije protagonistov tudi v novejšem času videli že nekaj podobnih dramaturških konceptov (Zatōichi, Pitch Black, The Eye, Eli, It Follows, Don't Breathe, Hush, Mute). K sreči je z doživeto interakcijo likov in s poudarjenimi psihosocialnimi elementi dobro razvito sporočilo o pomenu družine in (ne)zmožnosti staršev, da bi naraščaj zaščitili pred nevarnim zunanjim svetom (glej tudi Midnight Special), četudi motiv žrtvovanja za otroke pogosto deluje preračunljivo in čustveno manipulativno. Vendar pa še tako zanimiv dramaturški koncept — v tem primeru odsotnost zvoka — izpade kot ceneno pripovedno gonilo in prikladen žanrski gimmick, če ga kontekstualno ne utrjuje realna konstrukcija filmskega sveta, v katerem se odvija. Ne gre za to, da je treba gledalcu vse nazorno pokazati in razložiti (recimo s pojasnjevalnimi sporočili na oglasni deski), temveč za prepričljivo podlago, ki niti za hip ne dopušča dvoma o verodostojnosti zgodbe v ospredju (odličen oris družbeno-političnega ozadja je Cuarónova distopija Children of Men), šele potem se lahko osredotočeno poistovetimo z liki in začutimo njihovo stisko. To je Krasinskemu uspelo le deloma; manjše nedoslednosti in slepe ulice niso tako moteče, a če se nakopiči preveč nelogičnosti, se lahko filmska zaokroženost v mislih gledalca hipoma poruši.

Pred nami je zgodba z na prvi pogled dobro zasnovo, ki pa ne prestane niti površnega preizpraševanja. Krasinski začne v sredinski etapi filma kršiti pravila, ki jih je postavil sam: nekateri zvoki so kar naenkrat dovoljeni, drugič je "sankcioniran" že veliko manjši šum. Če hočete res napeto grozljivko o gibanju v popolni tišini, poiščite raje fantastično Smrt v temi (2016) režiserja Fedeja Alvareza. Pa še to: kako je orjaškim hroščom sploh uspeli izničiti miljarde in miljarde ljudi? Človeški rod je vendar tisti, ki obsedeno izdeluje orožja proti eksotičnim nakazam (Ognjeni obroč) in absolutno nedoumljivo je, da ne bi nikomur padla na pamet obramba pred stvori, ki jo eden od protagonistov odkrije proti koncu zgodbe. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Sem preveč zahteven in pikolovski? Verjetno. (A nisem edini.) Določene pomanjkljivosti zmotijo marsikoga, vendar v cineastični subjektivnosti včasih odtehtajo druge, očitnejše ali pomembnejše kinematografske vrline. (Zlasti v času, ko se s hollywoodskega tekočega traku vali le še puhlo, generično, večkrat predelano, politično korektno govno.) Tehnično in vizualno — pa tudi kar zadeva fluidno montažo, sijajno zvočno produkcijo in suvereno režijo — Krasinskemu ne gre očitati česarkoli. Ali se mi vseeno zdi film nekoliko precenjen? Niti ne nujno; gre za sila spodobno, kratkočasno in polnovredno gledalsko izkušnjo (kljub ustvarjalnim kompromisom, ki se jim gotovo tudi Krasinski ni mogel povsem izogniti), le da se mi zdi škoda potenciala in nedodelanosti, ki za seboj pušča nejasen vtis, da bi bilo marsikaj lahko bolje udejanjeno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar