29. maj 2018

In Darkness (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Nedavno sem pri Tihem mestu (2018) Johna Krasinskega razmišljal, kako zanimivo in učinkovito dramaturško sredstvo je lahko okrnjeno dojemanje sveta ali spremenjena percepcija protagonistov — zlasti če gre za najpomembnejši čut, vid. Kar zadeva slepe (večinoma ženske) like v žanrskih zapletih, lahko začnemo dobre primere iskati pri klasikah kot Wait Until Dark (1967) z Audrey Hepburn, kriminalkah iz devetdesetih tipa Jennifer Eight (1992) ali Blink (1993) in sodobnih srhljivkah kot Los ojos de Julia (2010) Guillema Moralesa ali Don't Breathe (2016) Federica Álvareza, če omenim le najslavnejše. Klavstrofobičnost, omejenost, občutek nemoči in ujetost v prilagojen stik z okolico (protagonistki se v kompenzacijo za slepoto pogosto izostri sluh) so fascinantni pripovedni elementi, ki so jih v novejšem času izkoriščale tudi grozljivke (recimo ameriški rimejk The Eye in odlični izvirnik Gin gwai bratov Pang).



Pri celovečercu irskega režiserja Anthonyja Byrna (televizijske serije Love/Hate, The Last Kingdom in Ripper Street) imamo na prvi pogled vse sestavine zanimive premise: napeto zgodbo o slepi poklicni pianistki v Londonu (Natalie Dormer), ki se znajde sredi nevarne politične spletke in smrtonosne zarote zoper srbskega vojnega zločinca v izgnanstvu Radića (Jan Bijvoet). Potem ko v sumljivih okoliščinah umre njena čedna soseda iz višjega nadstropja (Emily Ratajkowski), začne slepo Sofio zasledovati skrivnostni operativec Marc (Ed Skrein), ki je z manipulativno starejšo sestro Alex (Joely Richardson) del ožjega kroga osovraženega politika Radića; za pete pa se ji kmalu obesi tudi prijazni, vendar neomajno vztrajni policijski detektiv Mills (Neil Maskell). Mlada ženska ima za seboj težavno preteklost in travmatično otroštvo, ki sta nekako povezana z dogodki, v katere se je zapletla. Ali pa to ni bilo naključje — in v resnici skoraj nič ni, kakor je videti?

Kot rečeno: vizualno in tehnično brezhibna zgodba (kamera Si Bell) se ponaša tudi z izjemno zvočno produkcijo (glasba Niall Byrne) in sila doživetimi igralskimi predstavami; zlasti z odličnim nastopom vselej poistovetljive Natalie Dormer (seriji The Tudors in Game of Thrones, The Forest), ki je s svojim zaročencem Byrnom sodelovala tudi pri brušenju scenarija. Napeti triler se z všečnim fotografskim stilizmom zgleduje po dinamični, voajeristični opresivnosti mojstrov kot Alfred Hitchock (Vertigo), Brian de Palma (Dressed to Kill, Blow Out) ali Dario Argento (Profondo Rosso) in daje velik poudarek položaju protagonistke, okrog katere se osredotoča (vsaj od začetka) dobro zastavljen koncept. Zdi se, da se vse ujema v obrtniško spretno udejanjeno in s sodobnimi primesmi osvežujoče aktualizirano celoto — razen scenarija.



Medtem ko se postopoma razkriva skrivnostna preteklost junakinje in njena prava identiteta, motivi nekaterih likov in njihove (ne)lojalnosti pa ostajajo nejasni in nelogični, se vrstijo čedalje bolj iz trte izviti zasuki konteksta, ki se nazadnje izpridijo v zamotano štreno vzrokov in posledic. Zdi se, da nas film s tem vijuganjem preseneča zgolj zato, ker ne zna drugače poskrbeti za dovolj pomenljivo in čvrsto substanco; obenem skuša šokirati s človeško zlonamernostjo in zatajenimi grehi iz preteklosti, medtem ko razkriva fantastično vohunsko-politično sosledje o osupljivo načrtovanem maščevanju in človeški obvladanosti, ki bi — vsaj glede akcijske komponentne — bolj sodila v Misijo Nemogoče. Na samem vrhuncu anti-klimaktično razgali banalen vzrok za nepojasnjeno smrt in nas s klišejsko nazornostjo dolgočasi pri prikazu pravične pogibeli antagonista. Čisto na koncu, ko je gledalec že otopel od nujnega zamika nejevere in vseh nedorečenosti, mu zada milostni udarec s še enim neupravičenim zasukom — ki je zunaj konteksta vsega dotlej videnega in rekurzivno podre celoto (približno tako kot čustveno in značajsko neskladen epilog Darabontove Skrivnostne megle). Dobro, da režiser in protagonisti suvereno ter docela resno usmerjajo zgodbo vse do konca; sicer bi lahko nad ogledom obupal marsikdo, ki mu za lase privlečena vzročnost in čudaške nedoslednosti rade zagrenijo celotno filmsko izkušnjo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar