15. maj 2018

Terminal (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Poklicna najemniška morilca — živčni veteran kriminalnega podzemlja in njegov uglajeni, postavni vajenec — v hotelski sobi čakata na dobičkonosno naročilo skrivnostnega zločinskega uma, potem ko je njegov običajni posrednik za tovrstne posle izginil kot kafra. Pot jima prekriža seksapilna blondinka, obenem erotična plesalka v nočnem klubu in natakarica v zanikrni obedovalnici na opuščeni železniški postaji, kjer dela družbo edinemu gostu lokala: depresivnemu, terminalno bolnemu in posledično suicidalnemu učitelju angleščine. Kako je 'bottle blonde' lahko na dveh koncih istočasno? Ali pa nič od tega ni tisto, kar je videti, oziroma so vsi moški liki na nedoumljiv način povezani s tajinstveno lepotico, ki kot Nori klobučar iz Čudežne dežele spretno vleče niti njihove usode?



Za scenarista in režiserja Vaughna Steina prvič slišim (doslej se je večinoma udinjal kot pomočnik režije pri infantilnih CGI jajcih kot World War Z ali kostumskih veseloigrah tipa Sherlock Holmes), vendar me je njegov celovečerni prvenec pritegnil predvsem z zvezdniško zasedbo in zanimivo vizualno podobo. Simpatična Margot Robbie popestri vsak film, v katerem se pojavi (About Time, Focus, oskarjevska nominacija za I, Tonya), in s svojimi zabavnimi značajskimi prikazi oplemeniti še tako ušiv mimostrel (Suicide Squad). Čedno Avstralko spremljajo nič manj zveneča imena britanskih soigralcev, med njimi Simon Pegg (Shaun of the Dead, Hot Fuzz, Star Trek) in Dexter Fletcher (Lock, Stock and Two Smoking Barrels), tu je še kameleonski Mike Myers (Wayne's World, franšiza o Austinu Powersu, glas animiranega Shreka) in v eni od stranskih vlog se pokaže tudi naše gore privlačni list Katarina Čas (The Guard, The Wolf of Wall Street). Kaj od tega komu ne bi bilo všeč?

Z eno besedo: scenarij. (S še tremi: in vse ostalo.) Škoda, da so glumaške predstave tako doživete in liki neustrašni (vselej sijajna Margot v dvojni vlogi), živopisen fotografski slog Christopherja Rossa (Monsters: Dark Continent, Black Sea) v maniri stripovsko hiper-stilizirane neo-noir estetike à la Who Framed Roger Rabbit, guy-ritchiejevska dinamika in tarantinovski dialogi v samozadostni, prvinsko barvni argentovski različici nekoliko praznega Sin Cityja, prijetno minimalistična in samoironična pripoved bolj kot na akcijo osredotočena na like (glej tudi Shoot 'Em Up) ter celokupna izkušnja prijazno strnjena na poldrugo uro dolg kriminalni triler — če nam njegova pretenciozna scenaristična nit nazadnje ne servira drugega kot dramaturško neuravnoteženo, umetniško nadrealistično (glej Holy Motors), že večkrat videno zgodbo o arhetipskem, freudovskem povračilu (brez konteksta) za neoproščene grehe iz preteklosti. Nihilistična pripoved med sterilnimi kulisami brezimnega "mesta teme" je tako sumljivo prozorna, tematsko nesmiselna in z neonsko kontrastnim slogom nad trhlo vsebino po nepotrebnem žanrsko referenčna, da sem se jel spraševati o produkcijskem smotru in pretvezi za nastanek tega (resda neodvisnega) projekta. Nisem se mogel domisliti česa pomenljivejšega kot to, da je film ugledal luč dneva (pazi ironijo besedne igre) zgolj zaradi oportunistične premise o "močni" in elegantno učinkoviti femme fatale (oziroma dveh identičnih), ki se s sočnim zadoščenjem maščevalno znese(ta) nad izkoriščevalskimi, pokvarjenimi, šovinističnimi dedci (kakršni so vsi moški liki v filmu). Kaj je narobe s to sprevrženo, militantno feministično sliko? (nghrrk, Sucker Punch, tpfuj!) Če imaš že poln kur kufer te patetične, dolgočasno predvidljive in dober okus podcenjujoče politične korektnosti filmske industrije (glej tudi Črni panter) ter absurdno potenciranih ženskih kvot in kot-da navdihujočih babjih zgodb (ki naj bi opozarjale na senzibilnost umetniške sfere do vprašanj spolne enakopravnosti in diskriminacije), lahko skrajno naveličano in z neprikrito mržnjo do licemerstva skozi zobe izdavim samo še: #MeToo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar