18. jun. 2018

Beirut (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Kombinacija uveljavljenega režiserja in odličnega scenarista redko razočara. Povečini v televizijskih serijah udinjajoči se Brad Anderson ima razen občasnih zdrsov (The Call) za seboj nekatere domala kultne celovečerne izdelke: Session 9 (2001), The Machinist (2004), Transsiberian (2008), Eliza Graves oz. Stonehearst Asylum (2014), če omenim le tiste slavnejše. Za vohunsko-politične trilerje specializirani scenarist in producent Tony Gilroy ima — z dvema oskarjevskima nominacijama ter kopico drugih nagrad — še malce solidnejši ugled (čeprav je tudi njemu spodrsnilo pri Kitajskem zidu); sodeloval je pri zgodbah filmov takega kalibra kot Dolores Claiborne (1995), The Devil's Advocate (1997), State of Play (2009), celotna franšiza o Jasonu Bournu (2002, 2004, 2007, 2012) ter izjemni Michael Clayton (2007), ki ga je sam tudi režiral. Ko tako nadarjeni ljudje združijo moči, pa je rezultat ponavadi več kot soliden.



Leta 1972 je Mason Skiles (Jon Hamm) diplomat v Libanonski prestolnici Bejrut, kjer se po incidentu na olimpijskih igrah v Münchnu (glej odlični Munich Stevena Spielberga) že tako kočljiva situacija na stičišču kultur in političnih konfliktov močno zaostri. Kaže, da je eden od mladih članov osebja na ameriški ambasadi povezan z nedavnimi terorističnimi dogodki, ki jih Izrael nikakor ne bo odpustil ali pozabil. Nepričakovani napad na veleposlaništvo ima tragične osebne posledice; skrušeni Mason sklene za vedno zapustiti državo, v kateri je že slutiti zametke državljanske vojne. Desetletje pozneje je nekdanji vrhunski diplomat le še razočarani, kronično zapiti sindikalni pogajalec brez ambicij za prihodnost. Vendar pa hinavski stric Sam ni pozabil nanj: ko v Bejrutu ugrabijo njegovega nekdanjega kolega in prijatelja Cala Rileyja (Mark Pellegrino), se mora Mason po sili razmer (beri: ukazu CIE in Pentagona) vrniti v lonec na pritisk, ki je po koncu vojne razdejan in razklan od tako številnih politično-vojaških frakcij, da je težko razbrati partikularne interese in motive. Kar je še huje: tudi njegovi delodajalci imajo več kot očitne skrivne agende in kaže, da bo operacija reševanja diplomata in vohuna (z nepopisno občutljivimi in neprecenljivimi informacijami) vse prej kot zgolj spreten pogajalski podvig. Steklenice viskija oklepajoči se Mason bo moral najprej ugotoviti, komu lahko resnično zaupa, saj je od tega odvisno tudi njegovo življenje: odločni agentki CIE Sandy Crowder (bilo kuda, Rosamund Pike svuda), nekdanjemu šefu in izmuzljivemu politiku Franku Shalenu (Larry Pine), pokvarjenima uslužbencema zunanjega ministrstva Donaldu Gainesu (Dean Norris) in Garyju Ruzaku (Shea Whigham), interesom izraelskih ali palestinskih predstavnikov — ali pa kar terorističnemu ugrabitelju, zdaj odraslemu mladeniču brez iluzij, ki mu je bil nekoč skoraj kot sin?



O takih filmih je težko napisati kaj zanimivega, razen: vsa čast ustvarjalcem. Da namreč v tem idiotskem, politično korektnem času (#MeToo) dostavijo prepričljiv, avtentičen politično-vohunski triler starega kova, ki ob sijajnih igralskih predstavah (zlasti Hamm je odličen) ohranja napetost do konca — in ob tem opozarja na nikoli razrešena neskladja sodobnega sveta, katerih posledice čutimo še danes. Če bi dlakocepili, je mogoče najti nekatere nedoslednosti ali oportunistične zasuke scenarija, enostranske portrete političnih nasprotnikov (Arabci so kot vselej barbarski fanatiki) in celo sumljivo prepoznavne dramaturške motive (glej tudi filme Syriana, Body of Lies, Zero Dark Thirty, Argo in druge); vendar bi bili pretirano malenkostni, saj v resnici noben ameriški film doslej ni stvarno in objektivno zajel večplastne kompleksnosti geopolitične situacije na Bližnjem vzhodu (še najbolj se je temu približal odlični vojaško-naftni triler Syriana). Anderson in Gilroy pravzaprav niti nista tozadevno pretenciozna: prinašata zgolj všečno dinamično, obrtniško brezhibno udejanjeno (fotografija Björn Charpentier) in pripovedno dovolj intrigantno zgodbo — ki bi se zlahka zgodila tudi v resnici — ter poistovetljive like, ki nam jih je iskreno mar. To pa je več, kot smo vajeni od večine današnjih filmov v času, prežetim z nenehnimi nadaljevanji stripov z možmi v pajkicah, slaboumnimi komedijami, senzacionalizmi in lažnimi novicami.

Ni komentarjev:

Objavite komentar