12. jun. 2018

The Counselor (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Najlažje je izprdniti: "Ta film je zanič, pika." Zlasti, če ga nisi razumel (ker si preveč glup) ali ti v resnici niti ni veliko do tega, da bi ga poskusil doumeti, ker ti je bolj pri srcu slaboumni popkorn za manj brihtne osemletnike. Tak filmski "kritik" in recenzist™ je lahko vsak malce dojemljivejši šimpanz; dočim skušam sam čim bolje utemeljiti (negativno) mnenje in tudi v filmu, ki ga ne odlikuje ravno pomenljiva zgodba ali shakespearski glumaški nastopi, videti pozitivne plati: tehnični vidik, morda vizualnost, fotografija, nemara montaža in nazadnje seveda režija, ki vse to povezuje v skladno celoto (ali pa bi to morala narediti), po možnosti z razvidno vizijo in edinstvenim, ustvarjalnim pristopom.
Dejansko ne morem verjeti, da je lahko film s tako legendarnim režiserjem in s tako perfektno igralsko ekipo tako zelo povprečen in navaden. Kaj za kurac je šlo narobe, jebemti no. [...] Težko verjamem, res. Nimaš kaj, The Counselor je šolski primer filma, kjer gre vse narobe. Kjer je vsega ogromno, dejansko pa gledalec dobi en drek. Eno sila neprepričljivo, dolgolčasno, slabo spleteno, razvlečeno in površno zgodbo, ki ne pritegne s svojimi preobrati, idejami in kvazi seksualnimi prvokacijami, ki izpadejo otročje ne pa kul kot je bil seveda njihov osnovni namen. —Iztok



Zgodilo se je nekaj zanimivega: pri drugem (ali celo tretjem) ogledu filma starega prdca Ridleyja Scotta sem začel razmišljati. Zgodba je vendarle posneta po romanu slavnega ameriškega avtorja Cormaca McCarthyja (ki je tokrat napisal tudi scenarij ter nastopa kot eden od producentov), tako kot odlična Cesta (2009) in še prej Ni prostora za starce (2007). Je mogoče, da je njegov Svetovalec tako zelo neposrečen (četudi oblikovanje scenarija še zdaleč ni enako kot pisanje knjige)? Morda poznate njegov slavni knjižni (proto)vestern Krvavi poldnevnik (izv. Blood Meridian, or the Evening Redness in the West, Mladinska knjiga 2011, prevod Andrej Hiti Ožinger), ki pri literatih velja za sodobno klasiko ter najpomembnejši ameriški roman zadnjega četrt stoletja? Priznam, da sem se stežka prebil skozenj: totalna hermetika, divja simbolika in apokaliptična metaforika na robu razumljivosti, ki pripovedno razpada v prvobitni kaos. Kdor bi skušal to surovo epsko balado dojeti dobesedno, verjetno ne bi prišel daleč — pa vendar vleče s svojo pripovedno eksotičnostjo in krvavo, prvinsko neposrednostjo. Domala svetopisemski boj dobrega in zla, religije in ateizma ter vere v smotrnost človekove eksistence in popolnega nesmisla, ki ji vlada — tako kot trivialna usoda nepomembnega majhnega pezdeta iz zakotja bogu za hrbtom, prepuščena izidu meta kovanca v rokah psihopata s trapasto pričesko (in čudaškim imenom Anton Chigurh).

Tako tudi Svetovalec ponuja nekatere značilne McCarthyjeve teme: neskončni pohlep, naključnost in krhkost človeškega življenja, njegova puhla nečimrnost, prvinski vzgibi ter banalno koristoljubje brez kakršnega koli moralnega predznaka, ki bi njegovim dejanjem dal smisel in namen. Da je zlonameren ali izkoriščevalski, nima nobenega višje etičnega ali globoko filozofskega razloga — saj je tudi življenje človeške zveri vsebinsko plitvo, bolj ali manj slučajno, nepredvidljivo in tragično neobvladljivo.

Če nikomur ne odleti glava, pomeni, da s poslom nekaj ni v redu. Kdor tu misli, da lahko izbira, se moti — izbral je že davno, tako da lahko zdaj le še sprejema. Partnerje, korupcijo, maščevanje, kazen, smrt bližnjih in neobvladljivost svojega apetita. Žalovanje je brez vrednosti. Svetovalec, ki gori zelo počasi in ki ga je stilizirano posnel veliki Ridley Scott, napisal pa nič manjši Cormac McCarthy (njegov prvi filmski scenarij), avtor romanov Ni prostora za starce, Cesta in Krvavi poldnevnik, je nihilistični puščavski tex-mex noir, v katerem Malkina (Cameron Diaz), Reinerjeva ledena fatalka, neusmiljena, multiseksualna, makiavelistična vagina dentata, kot starogrški zbor komentira: "Mislim, da resnica nima temperature," morasto tragedijo naivnega pohlepa, dereguliranega trga, mrtvega podjetniškega duha in grozljivih posledic kapitalistične mizantropije, ki pa kljub temu nežno in zapeljivo šepeta: "Ali misliš, da lahko živiš v tem svetu, ne da bi bil del njega?" —Marcel Štefančič, Mladina


Škoda, da ni scenarija napisal kdo drug, recimo Taylor Sheridan (Sicario, Hell or High Water, Wind River) ali morda Jeff Nichols (Take Shelter, Midnight Special). V McCarthyjevi zgodbi o mamilarskem poslu na mehiški meji, ki se izjalovi (z usodnimi posledicami za večino protagonistov), je slutiti pomenljive arhetipske globine literarnega vira; a kaj, ko je pripoved sterilna in brezdušna, dialogi pa smešno pretenciozni. Nekateri fascinantni liki bi lahko zares blesteli (gizdalinski Javier Bardem s še eno nenavadno pričesko, preračunljiva Cameron Diaz s tetovažami gepardovega kožuha), drugi bi prišli malce bolj do izraza (Penélope Cruz, Michael Fassbender, Brad Pitt) in kopica zvezdniških imen bi imela pomembnejšo vlogo od betežnih kameo nastopov (Bruno Ganz, Rosie Perez, Toby Kebbell, Edgar Ramírez, Dean Norris, Natalie Dormer, Goran Višnjić, John Leguizamo). Kot rečeno, obrtniški del je brezhiben (kamera Dariusz Wolski, glasba Daniel Pemberton), vendar ga preglasi medvrstični literarni eksistencializem, ki ne dobi jasnega izraza v dramaturgiji ali doživeti interakciji sicer solidno zastavljenih likov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar