26. jul. 2018

Delirium /Case#13 (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●○○○○○○○○○

Imam pa res srečo — kot kaže, je četrti teden v juliju 2018 obdobje filmskih hemeroidov in diareje, ali kaj. Sicer sem si kriv sam: med hudourniškimi novostmi sem brskal za filmom, ki sem ga napovedal že za lanski Samhain — težava je le ta, da je umotvorov z naslovom Delirium vsaj ducat ali dva (glej IMDb) in od tega imata kar dva istoimenska celovečerca letnico 2018. Jaz sem žal naletel na tistega napačnega; torej ne na Delirium (2018) grškega režiserja Dennisa Iliadisa s Topherjem Gracejem in Patricio Clarkson (v produkciji Jasona Bluma oz. njegovega Blumhouse ter Leonarda DiCapria oz. njegove hiše Appian Way Productions), temveč na ridikulozno skrpucalo, ki ga je — kdo ve zakaj — izvrgel nekdanji ameriški kaskader Johnny Martin. Nenavadno je, da je s svojo produkcijsko tvrdko Martini Films predtem udejanjil že grozljivko Case#13 (2014) z isto igralsko zasedbo ter identično zgodbo: skupina objestnih adolescentov (Hell Gang), ki pride raziskovat zloveščo, opuščeno hišo s temačno preteklostjo. Ali pa je njegov letošnji Delirium mišljen kot nadaljevanje Trinajstega primera? Nimam pojma, morda gre celo za en in isti film. Kakorkoli že: da so ga čez lužo izprdnili januarja, torej v času največjih žanrskih odplak, bi mi takisto moralo kaj povedati; a niti na to nisem bil dovolj pozoren.

Film, ki mu komajda lahko tako sploh rečemo, ni vreden niti prostora na trdem disku; s svojo groteskno nepovezanostjo, nesmiselno premiso, temno sliko in amatersko podobo, slabost zbujajočo kot-da dokumentaristično fucking found-footage kamero (že spet), smešnimi nastopi neznanih glumačev s prezenco tridnevnega trupla poljske miši, trenutki nekakšne "napetosti" ali "groze", ki so vse prej kot to, neznosno iztrošenimi stereotipi o duhovih umrlih po starševskem poboju družine, dolgočasnimi referencami na kultno Kubrickovo Izžarevanje, strahovito nezanimivimi liki brez vsakršne značajske substance in popolno odsotnostjo kakršnekoli dramaturške ali pripovedne logike grozi neprevidnemu gledalcu, da mu bo od silnega "vznemirjenja" hipoma odmrl hipotalamus. Ali da bo vsaj zaspal že med prvimi minutami tega skupka podganjih kakcev. Jaz sem ga preletel s prstom na gumbu za hitro previjanje; funkcija na daljincu, ki je sicer (skoraj) nikoli ne uporabljam, deluje odlično. No, vsaj to sem ugotovil. Naj raje omenim zanimivo trivio: po stopnicah poskakujoča, običajno rdeča žogica — kot znamenje nadnaravne entitete ali svarilo o prikazni — se je najbolj značilno pojavila v odličnem trilerju The Changeling (1980) z Georgeom C. Scottom, razen tega pa še v filmih Operazione paura (1966), Au rendez-vous de la mort joyeuse (1973), La casa con la scala nel buio (1983), Troll 2 (1990), Rinne (2005), The Sceptic (2009), Skjult (2009), The Awakening (2011), Paranormal Activity 4 (2012), Stitches (2012), The Conjuring (2013), Curse of Chucky (2013) in We Are Still Here (2015), verjetno pa še kje. Toliko o izvirnosti in klišejih.

Ni komentarjev:

Objavite komentar