19. jul. 2018

Ghost Stories (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Po osvežujoče nekonvencionalnem, sila zanimivem neodvisnem projektu A Ghost Story (2017) ameriškega avtorja Davida Loweryja smo dobili še nekakšno britansko filmsko ustreznico, ki se z duhovi — kot nesnovnimi odtisi človekovih preteklih čustev, dejanj in odločitev — ukvarja v njihovem prenesenem arhetipskem pomenu (glej The Innocents, El espinazo del diablo). Film je nastal po istoimenski gledališki igri Jeremyja Dysona in Andyja Nymana (ta upodobi tudi osrednji lik), ki že od leta 2010 navdušuje obiskovalce predstav na londonskih odrskih deskah in drugod. Sodelavca sta pripoved v nekoliko prirejeni obliki prenesla še na filmsko platno in dobili smo enega zanimivejših žanrskih predstavnikov (sredi poplave kokičarskih ameriških skrpucal), vsaj za strastne ljubitelje freudovskega strašenja in počasne psihološke groze.



Profesor Phillip Goodman (Nyman) je akademski strokovnjak za parapsihologijo, ki kot skeptik vsega verskega ali duhovnega racionalno pojasnjuje "nadnaravne" prevare in razkrinkava zaslužka željne šarlatane (glej The Last Exorcism, The Conjuring). Nepričakovano prejme sporočilo priznanega raziskovalca paranormalnih pojavov iz sedemdesetih let, slavnega Charlesa Camerona, ki je že pred leti nepojasnjeno izginil. Bolni in v razpadajoči prikolici sredi zakotja živeči, cinični starec mu naloži vnovično preiskavo treh starih primerov, ki ga še vedno mučijo in jih sam ni nikoli uspel razvozlati. Prvi je upokojeni nočni čuvaj (Paul Whitehouse), oče nesrečnega dekleta v klinični komi, ki je v službi v opuščeni umobolnici doživel srhljivo izkušnjo z zlonamerno prikaznijo mrtve deklice (glej Nattevagten, Mirrors, Session 9). Drugi je živčni, v svojo sobo v hiši staršev zaprti mladostnik (Alex Lawther), ki ga po neljubem dogodku z očetovim avtomobilom vztrajno preganja nedoumljiva demonska sila. Tretji je premožni poslovnež iz Londona (Martin Freeman), ki se je po nenadni smrti žene ob težavnem rojstvu njunega otroka soočil z nepredstavljivim zlom. Tisto, česar dr. Goodman ne ve, pa je dejstvo, da so vsi trije primeri nekako povezani z njim samim; njihovi čudaški protagonisti in bizarne okoliščine pa niso tisto, kar so videti. Kakor je vselej govoril priljubljeni iluzionist Derren Brown (ki nastopi v vlogi prevarantskega odrskega medija): "Um vidi tisto, kar hoče videti."



Vse tri zgodbe so posrečeno prepletene v antologijo, kakršne so pri tem žanru že tradicionalne (glej Patient Seven, Trick 'r Treat, XX, ABCs of Death); poseben čar jim daje pomenljiva simbolika podob in barv, opresivno vzdušje ter suvereni igralski nastopi. Čeprav nekaterih nastavkov potem nikoli ne pojasni (recimo pomena judovske tradicije, s čimer predstavi frustracijo glavnega lika), gre pohvaliti zgodovinsko metaforiko misticizma in psihopatologije (glej The VVitch), ki v nerazrešenih travmah iz preteklosti, potlačeni krivdi in eksistencialni grozi išče pretvezo za nadnaravne ali religiozne motive (glej The Machinist, The Babadook). Vendar teh premis dramaturško ne razvije dosledno in povsem zaokroženo; vse preveč se zanaša na predvidljive -BU!- poskoke, menda po zgledu klasik kot Rosemary's Baby (1968), Don't Look Now (1973) ali Halloween (1978), epilog pa prikladno sklene z razmeroma uveljavljeno formulo o izkrivljeni sanjski paraleli, ki so jo kot meta-rekurzivni preblisk umirajočega ali katatoničnega bolnika s pridom uporabili že nekateri starejši filmi (Lost Highway, Abre Los Ojos, Jacob's Ladder, Lulu on the Bridge, Shadow). To mu nekoliko odvzame izvirnost in čustveni naboj, a mu kljub temu ostane dovolj lastne substance in obrtniške spretnosti, da pritegne pozornost.

Ni komentarjev:

Objavite komentar