27. jul. 2018

Legenda o Kolovratu /Furious (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Mongolski cesar Džingiskan (Bordžigin Temüdžin, 1162—1227) je na smrtni postelji razdelil svoj imperij med potomce; na njegovem zahodnem delu je velikansko ozemlje kipčaškega kanata nasledil njegov vnuk Batukan (1207—55), novi poveljnik Zlate horde. Pozimi leta 1237, ko so mu zamrznjene reke omogočile hitro napredovanje, je s številčno vojsko konjenikov in močno pehotno oborožitvijo začel osvajalski pohod po Rusiji. Prvo mesto, ki si ga je podredil in do tal požgal, je bil Rjazan (slabih 200 km jugovzhodno od Moskve), pozneje pa so zmagovito vdrli tudi na Ogrsko in Poljsko. Obleganje utrdbe ruskih knezov in surovi mongolski poboji so porodili legendo o vitezu Evpatiju Kolovratu (1200—38), čigar družina je umrla v ognju uničenega Rjazana. Maščevalni Kolovrat je po tistem zbral majhno vojsko pristašev in se mimo straže skrivaj prikradel v zaledje Batukanove postojanke ter s hitro akcijo tam povzročil pravo razdejanje. Vraževerni Mongoli so v navidez nepremagljivih napadalcih videli bajeslovne gozdne duhove in peklenske zlobce, proti katerim so nemočni; šele odločen in dobro koordiniran napad Batukana je razbil Kolovratovo skupino diverzantov, ki se je na utrjenem griču sredi zasnežene planjave borila do zadnjega moža. Neomajnost ruskega viteza in pogum neustrašnega bojevnika sta zbudila veliko spoštovanje mongolskega vladarja; Kolovrata je ukazal pokopati z najvišjimi častmi in njegovo truplo vrniti rojakom.



Pripovedke o Kolovratu so del ruskega kulturnega izročila. Slavni Sergej Aleksandrovič Jesenin (1895—1925), ki se je rodil v Konstantinovem v Rjazanski guberniji, mu je namenil epsko pesnitev Legenda o Evpatiju Kolovratu (1912) in obstaja celo stara risanka Сказ о Евпатии Коловрате (1985), ki opisuje njegova junaštva. Ruska režiserja Ivan Šurhovetski (Stalingrad) in Dzanik Fajzijev (Turetski gambit, Avgust Vosmogo) sta v pestri koprodukciji posnela stilizirano dveurno bojevalščino, ki nekoliko prirejeno beleži nenavadno življenje ruskega viteza in njegov poslednji boj proti Zlati hordi. Redkobesedni Evpatij (Ilija Malakov) se je bil že kot mladenič srečal z Mongoli, vendar se jim ni pustil podvreči; vzdevek 'Kolovrat' si je prislužil z osupljivo spretnostjo obojeročnega sukanja dveh mečev, s katerima je sovražnike kosil kot bojni mlin na veter. Po poškodbi v otroštvu je utrpel nekakšno motnjo spomina in posledične pozabe čez noč (glej Memento); vsako jutro znova se je moral spet spomniti sebe in svojcev, dotlej pa je v svoji zmedi razgrajal in besnil nad vsemi, ki jih je imel za tujce. Mongolom nikakor ni kanil odpustiti krvavih zločinov nad rojaki in lastno družino; s pomočjo zvestih pristašev se jim je namenil pokazati, da je častna smrt v boju dragocenejša od hlapčevskega življenja pod jarmom.



Ivan Šurhovetski v celovečernem prvencu nikakor ne more skriti tematskega in vizualnega navdiha pri digitalni bojevalščini 300 (2006) Zacka Snyderja po kultnem stripu Franka Millerja, v masovne bitke pa občasno meša tudi motive Gospodarja prstanov (2001/02/03) in še marsičesa, vendar z dobrodošlo razliko. Tovrstne zgodbe so namreč pogosto (že kar pričakovano) upodobljene grobo in temačno, s spranimi barvami in turobnim naturalizmom — s čimer skušajo zbuditi vtis zgodovinske avtentičnosti in tozadevne verodostojnosti (četudi je osiromašena scenografija pogosto le pretveza za proračunski prihranek). Šurhovetski in Fajzijev sta ubrala prav nasproten pristop: kristalno čista slika s širokim barvnim spektrom (napredna kamera z do 2000 posnetki na sekundo), živopisni odtenki modre, rdeče in zlate (kakor v tradicionalnih ruskih ikonah), sijajna kostumografija z bogatimi detajli in fotografsko brezhibna širokokotna kinematografija z mitološkim pridihom pravljičnosti ali magičnega realizma (glej tudi Snow White and the Huntsman) so po mojem odličen način za upodobitev neotipljivih arhetipskih in bajeslovnih elementov (o tem sem razpredal pri akcijski pustolovščini Clash of the Titans). Vešče digitalno podprta zunanja podoba je največja odlika filma, ki s svojo pripovedno eksotičnostjo in dramaturško edinstvenostjo, nenazadnje pa tudi s čudovitim ruskim jezikom (vsakokrat se spomnim na Johna Cleesa v Ribi po imenu Wanda), poskrbi za drugačno, celokupno pozitivno filmsko doživetje. Škoda le, da se ne drži povsem svojega mitskega izvora in da skuša s herojskim senzacionalizmom, progresivnimi guy-ritchiejevskimi slow-motion prizori in neverjetnimi dejanji požrtvovalnih likov zgolj posnemati nekatere zahodnjaške vzornike (glej tudi Kingdom of Heaven, Gladiator in podobno), kar mu po nepotrebnem odžira lastno substanco.

Ni komentarjev:

Objavite komentar