16. jul. 2018

Living in Oblivion (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Črnokomično satiro scenarista in režiserja Toma DiCilla sem pred leti prvič videl v ljubljanskem Kinodvoru (ali pa je bil to kino Kompas, ne vem več), potem ko je film že navdušil občinstvo in žirijo festivala Sundance (ter prejel nagrado Waldo Salt za scenarij). Prvič sem slišal za pritlikavega igralca Petra Dinklaga (The Station Agent, Death at a Funeral, X-Men: Days of Future Past, Three Billboards Outside Ebbing, Missouri in seveda huronsko uspešna serija Game of Thrones na programu HBO); Steve Buscemi mi je bil znan iz filmov Coenov in Quentina Tarantina (Miller's Crossing, Barton Fink, Reservoir Dogs ter Pulp Fiction), dočim sem prvič opazil čudovito Catherine Keener (Being John Malkovich, Capote, Into the Wild, Synecdoche, New York, The 40 Year Old Virgin, Get Out), pa še Dermota Mulroneyja (My Best Friend's Wedding, About Schmidt, Zodiac, August: Osage County, Insidious: Chapter 3) in še koga od glumačev.



Tom DiCillo je eden tistih obetavnih filmskih ustvarjalcev izbranih in povečini posrečenih projektov, ki pa so jim sčasoma pošle moči in so se izgubili med mainstreamovsko poplavo. V svoj prvenec Johnny Suede (1991) je vtaknil tedaj neznano Catherine Keener in nekega Brada Pitta (istega leta je Ridley Scott posnel tudi Thelmo in Louise), film pa je požel veliko pozornost na festivalu Sundance. Ideja za nizkoproračunec Živeti v pozabi (tako je tudi naslov skladbe zasedbe Anything Box) se mu je menda porodila ob dolgotrajnih pripravah in zlasti mnogih ovirah na poti k naslednjemu projektu Box of Moon Light (1996), še enemu avtorskemu uspehu, ki so ga zaznamovali mučni kompromisi in nenehni zastoji pri nastajanju neodvisnega filma: tehnične težave, improvizacijske nepredvidljivosti, prerekanja med nadutimi igralci in nesporazumi pri snemalni ekipi, nenehne zamude in tako naprej — vse tisto, kar je tako posrečeno (kakor samo-referenčno) potem vnesel v "film o snemanju filma" v treh dejanjih. Prva dva vsebinska sklopa sta nekakšna rekurzivna sanjsko-metafilmska prebliska frustriranega režiserja (Buscemi) in nesamozavestne glavne igralke (Keener), kjer gredo stvari po zlu, pri tretjem pa se zatakne ravno med sanjskim lynchevskim prizorom, ki se njegovemu pritlikavemu protagonistu (Dinklage) zdi neznosno stereotipen in kratkomalo neumen. Z razumevanjem, prilagajanjem in kančkom sreče se prebijejo skozi snemalni dan in vse kaže, da požrtvovalnim garažnim projektom ne bo še odklenkalo.



Jasno, da sem se na ta pozabljeni, minimalistični filmski biser spomnil po ogledu sorodnega umotvora The Disaster Artist (2017) Jamesa Franca, ki me je le zmerno navdušil. DiCillo je pripovedno in dramaturško duhovitejši ter celokupno nepopisno zabavnejši, da o sijajnih igralskih nastopih ne govorimo; temu pritrjujejo tudi številna odlikovanja, ki si jih je (spet) prislužil. Škoda, da mu je pri naslednjih projektih vendarle nekoliko zmanjkalo zagona in svežine (The Real Blonde, Double Whammy), šele zadnji celovečerec Delirious (2006) mu je vnovič uspel solidno, pozneje pa se je posvetil predvsem snemanju televizijskih serij.

2 komentarja:

  1. V Kompasu. S prijateljico sva hkrati glasno zavzdihnili, ko se je v kadru prvič pojavil mladi Buscemi. ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Oho, torej se še nekdo spomni. Hvala! :)

    OdgovoriIzbriši