18. sep. 2018

Mission: Impossible - Fallout (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V dobrih desetih letih bloganja sem bil deležen nemalo očitkov o cineastičnem art-fag snobizmu, žanrski pristranskosti in wannabe-intelektualističnem sprenevedanju. Ampak tukaj pač nimam razloga za afnanje: rad imam dober akcijski film. Železne klasike kot Raiders of the Lost Ark (1981), Mad Max 2: The Road Warrior (1982), The Terminator (1984), Aliens (1986), Predator (1987), Die Hard (1988) ali The Matrix (1999) sodijo na moj vrh omiljenih umotvorov sedme umetnosti, ki jih lahko — in tudi jih — gledam vedno znova, neštetokrat. A vsaj nekaterim dejavnikom dobrega filma vendarle mora biti zadoščeno: fascinantna in izvirna zgodba, napeta akcija, nepretenciozen humor, karizmatični junaki, prepričljivi zlikovci.

Sem težko objektiven, če mi fanatični pritlikavi scientolog Tomči Kurči niti kot glumač (razen v redkih filmskih izjemah), še manj kot resnična oseba, enostavno ni všeč? Verjetno. Zlasti, če sem v njegov čedalje bolj brezizrazni ksiht obsojen zreti praktično ves film. Ampak ta subjektivna pogojenost velja za vsakogar, bodisi da javno razglablja o svojih cineastičnih vtisih ali pa če ušivo mnenje obdrži zase. Je mogoče organsko ločiti (ne)všečnega igralca od njegove filmske figure ali javne podobe? Ne vem. Zato se bom tokrat skušal vzdržati tovrstnih ocen in predsodkov.

Ekipa agenta Ethana Hunta mora na črnem trgu prevzeti tri enote plutonija, iz katerega bi bilo mogoče izdelati prenosne umazane bombe. Vendar spodletela misija razkrije, da je za vsem skupaj teroristični vizionar in vodja kriminalne združbe Solomon Lane, ki ga je ujel prav Ethan Hunt. Ker propadla akcija vzbudi dvom o Huntovi lojalnosti, mora ta med reševanjem sveta pred novo jedrsko katastrofo znova rešiti tudi svoj ugled. —Gorazd Trušnovec, MMC RTV SLO

Po vrsti šesta inštalacija Misije Nemogoče je deležna glasnih hvalospevov in navdušenega slavljenja — tako iz gledalskih sedežev kot tudi med kritiško srenjo. Seveda ni težko ugotoviti, zakaj. Zdaj že prislovično angažiranje protagonista med smrtno nevarnimi vratolomnimi prizori je že na robu norosti in fizične meje tistega, kar lahko doseže katerikoli igralec (ki vsaj načeloma ni poklicni kaskader). Vprašanje je le: ali zgolj ta akcijska vizualna ekstravaganca naredi dober, celo odličen film? Dejstvo, da se je Tomči načrtno naučil pilotirati helikopter in s padalom ter kisikovo masko skakati z velike višine (namesto da bi treniral igralsko mišico)? Je dovolj poltretjo uro trajajoči, tehnično brezhibni videospot, da že vzneseno vzklikamo parole o presežkih in razmetavamo primerjave z nekaterimi preteklimi slikosuki, katerih prava vrednost seveda tiči čisto drugje?
Tom Cruise je spet Ethan Hunt, dežurni James Bond, ki ga tokrat lovi tudi MI6, kar pomeni, da sem ves čas čakal, da se bo pojavil tudi Daniel Craig. Magari za sekundo, le toliko, da pokaže, da je zraven. Za orgazem, za overdose gledalca, ki že dvajset let čaka na film, kjer bosta skupaj glavna Hunt in James Bond. Mokre sanje, jebat ga. —Iztok



Do obisti generična akcijska špijonada me celo kot očiten poletni blockbuster žal ni kdovekaj presunila. Nazadnje sem se tako dolgočasil pri Svetem Jurašiču (2018) in pred tem pri Maščevalcih v Brezmejni vojni (2018). Je koreografija dovolj kinetična, pripoved kratkočasna, dramaturgija neizprosno dinamična in kamera prvoosebno razgaljajoča? Da, vse to drži. Komur je to dovolj, prav. Jaz sem videl enolično nadaljevanje Misije Nemogoče z mešanico znanih motivov in še enim megalomanskim antagonistom, ki hoče iz gole zlobe uničiti svet; po nepotrebnem zamotano fabulo z mnogimi slepimi ulicami in obvozi; sterilno ponavljajoče se dogajanje, ki sčasoma utrudi gledalca in načne njegovo pozornost; absurdno stripovske domislice z rešitvami v zadnjem hipu (kljub tržnim puhlicam o verodostojnosti in pristnosti), ki bi bolj sodile v otroško risanko; zlasti pa docela nepoistovetljive, duhamorne, nekoliko že vsega naveličane like brez vsakršne otipljive vzajemnosti, za katere gledalcu (vsaj meni), od prvega do zadnjega, iskreno in do konca dol visi. Predstava brkatega britanskega postavneža Henryja Cavilla je bila še v Jeklenem možu (2013) pravcata shakespearska milina v primerjavi s tukajšnjim robotskim nastopom. (Mimogrede: poba je visok 1,85 m in tehta čez 90 kg, vendar ga za glavo nižji in 25 kg lažji srboritež Tom zlahka nauči kozjih molitvic. Kakopak.)

Že vnaprej in potem še sproti je tudi jasno, da bo svet vnovič rešen, nihče izmed osrednjih junakov pa niti za trenutek ni življenjsko ogrožen — navsezadnje je treba franšizo nadaljevati, spet in spet ter v nedogled. Hura! Hočem reči: bling bling!

Ni komentarjev:

Objava komentarja