15. mar. 2019

Triple Frontier (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Scenarist in režiser Jeffrey McDonald Chandor je fenomenalno izpeljal vse, česar se je doslej lotil; Margin Call (2011), All Is Lost (2013) in A Most Violent Year (2014) so po mojem skromnem mnenju cineastični, igralski in tematski presežki ameriške kinematografije — zlasti upoštevajoč njihovo (samo)kritično naravo in pomenljivo aktualen subtekst. Chandor, ki prihaja iz družine finančnikov (njegov oče je bil zaposlen pri investicijsko-svetovalni družbi Merrill Lynch, diviziji finančne multinacionalke Bank of America), se pri svojih zgodbah ukvarja z moralnim in človeškim vidikom kapitalistične neoliberalne paradigme, v kateri je "denar sveta vladar" — neskončen pohlep, neskladje vrednot in gmotnih možnosti ter nebogljenost človeka, ki se skuša izviti iz surovega determinizma ekonomskega sistema, vendar mu to uspe le izjemoma (ali sploh ne).



Zgodba v distribuciji Netflixa tokrat spremlja vojaškega svetovalca ZDA za mamilarske posle v Južni Ameriki (Oscar Isaac), ki zbere nekdanjo skupino vojnih tovarišev iz posebnih enot Delta (Ben Affleck, Charlie Hunnam, Garrett Hedlund, Pedro Pascal) za diverzantsko akcijo v Kolumbiji: napadli naj bi izmuzljivega lokalnega prekupčevalca, ki se je globoko v pragozdu zabarikadiral v hišo skupaj z izkupičkom vseh svojih nezakonitih poslov. Nelegalna operacija na lastno pest jim bo razen odstranitve kriminalnega botra prinesla dovolj denarja za preostanek življenja in brezskrbno upokojitev. Akcija se odvija po načrtih, kljub temu, da je eden od njih pri tem lažje ranjen, v stene posestva skritih dolarskih bankovcev pa je celo veliko več od predvidenega — in zdaj postane največja težava ta, kako velikansko količino gotovine hitro in neopazno spraviti na varno. Helikopter za predvideni umik je kmalu preobremenjen in prekaljene vojščake čaka zahtevna pot čez neprehodne Ande (naslov se nanaša na območje Tres Fronteras na meji med Brazilijo, Kolumbijo in Perujem), ki bo terjala žrtve pri možeh in končnem izplenu. Vseh 250 milijonov dolarjev fizično očitno ne bo mogoče prenesti, kup denarja pa vse bolj kopni; katera vsota je torej tista meja, ki bo še odtehtala človeško življenje?

Po scenariju Chandorja in Marka Boala (In the Valley of Elah, The Hurt Locker, Zero Dark Thirty) posneta zgodba se razen očitnih motivov vojaških trilerjev jasno dotika tudi širšega konteksta dilem sodobnega sveta: denimo ravnovesje med sprenevedavo etiko ameriške politične doktrine in zgodovinskega pustošenja globalnih šerifov po vsem svetu (ki ni nič drugega kot samovoljna kraja in oportunistična morija z mnogimi kolateralnimi žrtvami) ter njenih operativnih protagonistov, ki s pretvezo poveličevanja domoljubja in delovanja v imenu "narodnih interesov" sami nazadnje od tega ne dobijo nič. Životarijo na robu obstoja, za vselej zaznamovani od prelite krvi in vojnih grozot, pogosto nesposobni vnovič integrirati se v družbo — torej imajo moralno upravičljivo, če že ne legitimno možnost, da poskrbijo vsaj za lastno eksistenco. Ampak denar kvari človeka, na nekoliko bolj osebni ravni sporoča J. C. Chandor (v vseh svojih zgodbah), in izhod iz začaranega kroga sprevrženosti ekonomske resničnosti je že vnaprej obsojen na neuspeh.



Kot vselej doslej ostro Chandorjevo pripoved, napeto dramaturgijo, sijajno kinematografsko in tehnično plat ter neizprosno stvarno, prepričljivo zgodbo tokrat za spoznanje okrni le neki docela banalen dejavnik: igralska zasedba. Po dolgotrajnem cincanju, poslovnem pregovarjanju in mnogih produkcijskih spremembah so med glumači kompromisno pristali tudi letargični in zavaljeni Affleck, dokaj medli Hunnam ter hipne pozabe vredni Hedlund, ki k poistovetljivosti in tozadevno organski občutenosti ne prispevajo prav veliko. (K sreči v filmu vsaj niso nastopili Channing Tatum, Will Smith ali — bognedaj — Marky Mark Wahlberg, kot je bilo sprva predvideno. To bi šele bila katastrofa.) Film jih skuša prikazati dvoumno ambivalentno, kot tragične junake lastne hinavske administracije in obenem pravičnike v boju za človeško integriteto, vendar liki s svojo interakcijo in značajskim zakulisjem temu preprosto niso kos. (K čemur ne pripomorejo niti naivni, sila enostavni dialogi.) K temu gre dodati vendarle oprezno in ne dovolj artikulirano družbeno-politično in socialno komponentno (glej boljši Sicario Denisa Villeneuva), ki kompleksno realnost sodobnega sveta (glej geostrateško-hiperkontekstualno dramo Syriana) reducira na tisto, kar je v ožjem smislu mogoče razumeti celo kot standarden heist movie — a v primerjavi z enostranskimi pamfleti tipa Sestreljeni črni jastog (2001) vendarle deluje tudi celostno objektivno in življenjsko.

Ni komentarjev:

Objava komentarja