13. jun. 2019

I Am Mother (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Nekaj desetletij po neopredeljeni katastrofi, ki je povzročila izumrtje človeške rase, v neznanem podzemnem laboratoriju android(ka) vzgaja deklico, pridobljeno iz shranjenih zarodkov. Mlada 'Hči' (Clara Rugaard) marljivo raste, se uči s prijazno pomočjo robotske 'Matere' (glas Rose Byrne), zabava z otroškimi igrami, pleše ter opravlja občasne šolske preizkuse iz etike in moralnih odločitev. V adolescenci jo načenjata nemir in osamljenost, predvsem pa nejasnosti in mnoga vprašanja o zunanjem svetu. Je res zastrupljen in uničen, zaradi česar bo ona prva predstavnica obujenega človeštva, ki bo vnovič poselilo svet? Dilemo še poglobi nenaden prihod neznanke (Hilary Swank), ki se ranjena zateče v bunker. Torej ne drži, da na Zemlji ni več življenja? 'Hči' je že prej naletela na miško, ki je na hodniku pregrizla kabel napeljave.



Glede česa ji je potemtakem 'Mati' še lagala? Lahko sploh zaupa stroju, ki ji je pomagal na svet in naučil vsega, kar ve — ali pa se bo morala o resnici prepričati sama in zapustiti varnost tehnološke utrdbe, v kateri je preživela vse življenje?

Žanru primerno je seveda treba vzeti v zakup marsikaj nelogičnega in nujno imeti pri roki zamik nejevere. Celota se sestavlja (pre)počasi in nekateri elementi vodijo v slepo ulico; četudi je osnova tematsko in vsebinsko (pa tudi tehnično) dobro zastavljena, je njena izvedba malce nerodna in neenakomerna. Kogar zanima, bo z nekaj povezovanja pripovednih niti verjetno sestavil sliko in uganil epilog, ki pa bi bil lahko udejanjen učinkoviteje ter bolj čustveno in cinematično.  SPOILER 

V resnici 'Mati' ni zgolj posamična robotska entiteta, ki vzgaja človeško hčer, temveč vseprisotna, ozaveščena globalna umetna inteligenca (Skynet), ki upravlja z vso mehanizacijo na opustošenem post-apokaliptičnem svetu (ki ga zdaj sistematično zasaja z rastlinjem za hrano prihodnjih rodov); in ni samo poskrbela za ustrezno nadaljevanje človeštva (z nekaj tisoč zarodki), temveč je še prej povzročila njegov konec — na podlagi lastne anticipacije, da bo k samouničevalnosti nagnjeni človek to tako ali tako storil sam. Nova družba naj bi bila moralno naprednejša, sestavljena iz potomcev tistih, ki so upravičili visoka merila 'Matere' (kajti pepel otrok, ki jih niso, še vedno tiči v laboratorijskem krematoriju). Celo neznanka iz zunanjega sveta (Hilary Swank) je zgolj še en element socializacije, ki ga je vnaprej premišljeno pripravila (oz. kot otroka verjetno sama vzgojila), zato da bo ženska v ključnem trenutku prispevala pomemben moralni preskok, ki bo etično dozorelo 'Hčer' dokončno postavil na pravo pot. (Potem ko tako odigra svojo vlogo, je 'Mati' ne potrebuje več in jo v kovinskem zabojniku na koncu likvidira.) Življenjska usoda umetne inteligence je tako izpolnjena: poslej bo ustrezno usposobljena 'Hči' sama skrbela za nadaljevanje svoje vrste. Epilog prinese še eno (in poslednje) tematsko protislovje o razmerju med umetno inteligenco in njenim človeškim stvarnikom (glej tudi Ex Machina, The Machine, Autómata in druge predstavnike žanra); kdo potemtakem komu služi?

V distribuciji Netflixa prinaša režiser Grant Sputore spodoben sci-fi triler z dovolj intrigantno premiso (po zgodbi Michaela Lloyda Greena), ki načenja nekatera zanimiva eksistenčna vprašanja o bivanju in psihosocialnem razvoju človeka. Kaj ga žene, kaj ga v večji meri določa (starši ali okolje) in katerim vzgibom bo zaupal, ko se bo odločal o prihodnosti? Neodvisno kinematografijo običajno odlikuje izvirna ideja in dramaturška podoba (pa tudi poistovetljivi liki), ki običajno kompenzira nekoliko skromnejšo produkcijo ali obrtniško plat. Tokrat vsekakor ni tako: vizualna in tehnična plat je vrhunska (namesto CGI so učinki pretežno praktični), tematska podlaga o družinskem sožitju robota in človeka je fascinantna, igralski nastopi pa navdušujoči (zlasti mlada Rugaard, ki prednjači pri karakterizaciji); le da se Sputorejev umotvor po nepotrebnem prevesi v pretirano razvlečeno, pomanjkljivo osredotočeno pripoved z begajočimi poudarki in nadvse plitvim dramaturškim lokom brez zadovoljivega razpleta (v nasprotju s podobnim, a veliko boljšim Moon, denimo). Zgodba bi verjetno lahko imela tudi obliko kratkega filma, pravzaprav bi bila tako (še) bolje strnjena in pripovedno zaokrožena. Njeni ustvarjalci vsekakor izkazujejo nadarjenost in spretnost, kakršno smo občudovali pri filozofsko-miselnih konstruktih tipa Cube (1997), Exam (2009) ali The Philosophers (2013) in podobnih, četudi se pri tem močno opirajo na že večkrat videne arhetipske postavke o umetni inteligenci iz klasik kot 2001: A Space Odyssey (1968) ali The Terminator (1984). Na talentiranega ameriškega režiserja gotovo kaže biti pozoren še naprej.

Ni komentarjev:

Objavite komentar