8. dec. 2019

Where'd You Go, Bernadette (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Scenarist in režiser samouk Richard Linklater je veliki eksistencialist ameriškega neodvisnega filma, ki je doživel preporod v devetdesetih. V kolektivno zavest cinefilov se je zapisal s kulti kot Dazed and Confused (1993), trilogija Before Sunrise (1995) /Sunset (2004) /Midnight (2013) ter v novem tisočletju drama o odraščanju Boyhood (2014), katere nastajanje je v realnem času trajalo kar dvanajst let. Podpisan pa je tudi pod rotoskopsko animirani mojstrovini Waking Life (2001) in A Scanner Darkly (2006) ter mladostniško glasbeno komedijo School of Rock (2003). Njegovi filmi govorijo o minevanju časa in kulturi mediokritete; ne odlikuje jih toliko dramaturška napetost ali izrazita pripovedna linija, kolikor jih zaznamujeta kontemplativna observacija in poudarek na odnosih med podrobno karakteriziranimi liki. Nevajeni filmske introspekcije mu pogosto očitajo pomanjkanje zgodbe; slednje bo morda marsikoga odvrnilo tudi od njegovega zadnjega projekta, posnetega po istoimenskem romanu Where'd You Go, Bernadette (2012) ameriške avtorice Marie Semple, ki je na prestižni lestvici knjižnih uspešnic The New York Times Best Seller vztrajala celo leto. Prevedli so jo v skoraj 20 jezikov in pravice prodali v več kot 50 držav; slovensko različico z naslovom Kam si šla, Bernadette (prevod Jaka Andrej Vojevec) je doživela letos pri založbi Vida (imprint Družine).



"Bi lahko Cate Blanchett priklicala duha svoje predhodnice Katharine Hepburn (tisti robati stil, hkrati dostojanstven in razposajen), ne da bi se zatekla k impersonaciji? Odgovor je pritrdilen in dokaz je ta film." —Anthony Lane, The New Yorker

Ekscentrična, v razpadajoči dvorec sredi urejene soseske v suburbiji Seattla zaprta Bernadette Fox (Cate Blanchett) je žena in mati srednjih letih; nekoč ena najbolj drznih mladih ameriških arhitektk je obetavno kariero že davno zamenjala za gospodinjenje ter vzgojo in nego hčere Bee (Emma Nelson), ki se je po težki nosečnosti rodila z nekaterimi zdravstvenimi težavami. Hči je zdaj normalno razvita, nadpovprečno uspešna dijakinja v posebni srednji šoli za nadarjene, nenehno zaposleni mož, računalniški genij Elgie Branch (Billy Crudup) pa je eden ključnih strokovnjakov za animacijo pri Microsoftu. V darilo za uspešen zaključek šole se sklene družina odpraviti na pustolovsko-turistični izlet na Antarktiko, vendar jim načrte prekriža vse večja tesnoba manične, nespečne in bržčas tudi nekoliko depresivne Bernadette, katere odpor do neznosne banalnosti življenja in plehke predmestne eksistence kulminira v sporu s sosedo Audrey (Kristen Wiig), ki uteleša vse, kar Bernadette prezira: konformna in sprenevedavo korektna ameriška nogometna mamica, navdušena vrtnarka in lokalna aktivistka, ki pri sebi doma ponosno prireja sestanke krajevne skupnosti. Kaže, da ima Bernadette resne težave, ki bodo terjale hospitalizacijo pri psihologinji dr. Kurtz (Judy Greer); za nameček pa se je z računalniško osebno asistentko, ki ji narekuje dnevne opravke in zaupa misli, nevede zapletla še v mednarodno zločinsko mrežo kraje identitete. A še preden jo soprog in prizadevna terapevtka prepričata v nujnost zdravljenja, Bernadette izgine neznano kam. Se je muhasta in nepredvidljiva ženska morda sama odpravila v južne kraje?



V duhoviti in zase razmeroma lahkotni maniri Linklater prinaša nododobni portret briljantne ženske, ki je svobodomiselnega duha in potrebo po nebrzdani umetniški kreativnosti prostovoljno zamenjala za družinske obveze in materinske dolžnosti do ljubljenega otroka — to pa pri njej povzroči psihosocialni razkol med prirojenimi željami in življenjskim nazorom ter pričakovanji okolice. Kakor ji dobronamerno navrže prijatelj in mentor (Laurence Fishburne): "People like you must create. That's what you were brought into this world to do, Bernadette. If you don't, you become a menace to society." S tem pa Linklater veliko bolj pristno in učinkovito od vseh dvoličnih trendovskih gibanj za žensko opolnomočenje (#MeToo) opozarja na temeljno pozicijo moderne neoliberalne diferenciacije spolov in vlog, ki kljub obljubam o enakopravnosti pogosto zanemarja (pro)aktivni, družbeno iniciativni in kulturno kreativni ženski vidik. (Nisem feminist; samo nekateri filmski ustvarjalci se mi zdijo tematsko in sporočilno spretnejši od drugih.) Morda se bo komu zdel naiven in s stereotipno razčustvovanim razpletom (očitajo mu tudi preveč poenostavljeno adaptacijo knjige), a navsezadnje gre za komično dramo brez pretenzij o zaokroženem in celokupnem prikazu dilem eksistenčne paradigme; in k sreči pomanjkljivosti kompenzira vselej brezhibna dvakratna oskarjevka Cate Blanchett (Veronica Guerin, The Aviator, Notes on a Scandal, I'm Not There, Blue Jasmine, Carol), zaradi česar je ganljiva grenko-sladka zgodba vredna ogleda že zaradi nastopa te prelestne avstralske igralke.

"Linklaterjeva priredba je kljub lahkotnemu tonu globoko resen film: gre za kritičen (za režiserja značilno človečen) komentar o ameriški družbi v duhovni krizi. [...] Junakinjino usodno egocentričnost režiser opisuje na duhovit in sočuten način. Njene težave (obsedenost z rutinami, strah pred človeškimi stiki ter splošni občutek nemoči) delujejo kot pretirane različice tistega, kar dandanes doživljajo mnogi Američani. Vendar pa Linklater teh problemov ne vidi kot nekaj nepremostljivega — in njegov optimizem je tako očarljiv kot osvežujoč." —Ben Sachs, Chicago Reader

Ni komentarjev:

Objava komentarja