6. jan. 2020

Henry: Portrait of a Serial Killer (1986)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Spet je januar, razvpiti čas filmskih odpadkov, kamor se iztekajo hollywoodske žanrske fekalije: najslabše grozljivke leta, ki niso uspele najti distribucije v primernejšem obdobju. Ali nekaj takega. Kakorkoli že, letošnji dokaz tega pravila je pravkar aktualna Zamera (2020) Nicolasa Pesceja (The Eyes of My Mother) oziroma vnovični zagon ali sequel — ali sidequel oziroma stranski odvrtek — azijske jap-horror klasike Ju-on (2002) Takašija Šimicuja (ki je pozneje posnel tudi rimejk lastnega filma in številna nadaljevanja). Razočarana kritiška srenja in zdolgočasena gledalska horda se enoglasno strinjata, da je nepopisen drek. Napovedal sem ga že za Samhain 2018 in ga najverjetneje ne bom videl; niti toliko me ne zanima, da bi se prepričal, kako slab je.

Namesto tega pa tokrat nekaj kvalitetnega. Ne sicer značilni predstavnik žanra, pravzaprav tudi standardna grozljivka ne — vsekakor pa eden najbolj izprijenih, mučnih, umazanih, nelagodje zbujajočih in realističnih prikazov izkrivljenega uma in dejanj serijskega morilca, kar smo jih videli na celuloidu. Pazite, nekateri najslavnejši so prišli šele pozneje: The Vanishing (1988), The Silence of the Lambs (1991), C'est arrivé près de chez vous (1992), Natural Born Killers (1994), Se7en (1995), American Psycho (2000) in tako dalje. Režiser John McNaughton se je bržčas zgledoval tudi pri starih The Night of the Hunter (1955), Psycho (1960), The Honeymoon Killers (1969) in še katerem, vendar je svoj scenarij osnoval na resničnih pričevanjih obsojenega morilca Henryja Leeja Lucasa (1936—2001), ki je razen uboja lastne matere menda zagrešil na desetine drugih umorov, nekaj tudi skupaj s pajdašem Ottisom Tooleom (1947—1996). McNaughton je za pičlih 110.000 dolarjev v mesecu dni na 16-mm trak posnel film, ki naj ne bi ugledal množičnih kinodvoran; prvič so ga tistega leta videli na festivalu v Chicagu in pozneje še na nekaterih podobnih dogodkih, vendar je zaradi neugodne cenzorske oznake 'X' kot kakšen snuff takoj poniknil v hollywoodsko podzemlje (glej tudi 8MM Joela Schumacherja). McNaughton je kolute pošiljal vplivnim kritikom, producentom in drugim filmskim ustvarjalcem, da bi tako našel distributerja, a spotoma ga je videl tudi marsikdo drug — in v marketingu od ust do ust si je njegov umotvor v dolgih letih ustvarjal veljavo med cineasti. Šele leta 1990, skoraj pet let po nastanku, je doživel omejeno predvajanje v dvoranah in zaradi dotlej znane kontroverznosti hipoma zaslužil petkratno produkcijsko vsoto. Cenzorsko mesarjenje pa se je tukaj šele začelo; poslej so ga rezali, krajšali, krnili in spreminjali praktično povsod, kjer se je film pojavil. Šele leta 2003, ko smo v kinu gledali podobna Monster (Patty Jenkins) in Spomini na umore (Joon-ho Bong), so ga prvič spet javno predvajali v prvotni montažni različici — in med ljubitelji žanra se je uveljavil kot neizpodbiten filmski kult.
In Henry si za vsak umor vzame čas. Še posebej takrat, ko nabavi videokamero in svoje krvave dosežke pridno beleži in spravlja v arhiv. Zagnano, predano in z guštom. Takrat, ko za svoj hobi navduši prijatelja Otisa (Tom Towles), malo manj bistrega kmetavza in nekdanjega sojetnika, ki se mu z veseljem pridruži in sodeluje v brutalni odisejadi. Njuni umori so direktni. Brez olepšav in kiča. Režiser John McNaughton pač pokaže tako kot je. Kot je bilo. Kot mora biti. [...] In na žalost tako, da mu manjka globina. Da mu manjka vse tisto, ki filme o serijskem morilcu naredi zanimive tudi za ljudi, ki niso serijski morilci. —Iztok



Prepoznavno je tudi mogoče slediti karierni poti karizmatičnega Michaela Rookerja, ki je med snemanjem Henryja ves čas značajsko ostajal v liku psihopatskega morilca, v poznejših vlogah zlikovcev, čudakov in silakov: od rdečevratniškega rasista v Parkerjevi drami Mississippi Burning (1988) in odločnega šerifa v The Dark Half (1993) po romanu Stephena Kinga do trmastega policista v črni kriminalki The Bone Collector (1999) ter podlega kmetavzarja v gnusljivki Slither (2006). Tako pridemo do sodobne in nedavne vloge, za katero je bil deležen številnih skupinskih nagrad: lik modrokožnega vesoljskega pirata z rdečo irokezo v Varuhih galaksije (2014) Jamesa Gunna, ki mu je v nadaljevanju franšize Guardians of the Galaxy Vol. 2 (2017) med drugim prinesel saturnovo nominacijo za najboljšo stransko vlogo. Vendar je tisto najboljšo prikazal v svojem prvem celovečernem nastopu izpred treh desetletij: njegovega Henryja lahko mirno in brez vsakršnega dvoma postavimo ob bok najbolj strašljivim filmskim figuram tipa Norman Bates (Anthony Perkins), Annie Wilkes (Kathy Bates), Hannibal Lecter (Anthony Hopkins) ali Anton Chigurh (Javier Bardem).

Ni komentarjev:

Objavite komentar