20. mar. 2020

Resident Evil (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

V času samoizolacije po uradni razglasitvi epidemije koronavirusa (SARS-CoV-2) je po eni strani prav prijetno biti doma, brez nenehne naglice in stresa, ter si spet ogledati kakšno izmed grešnih zadovoljstev iz preteklosti. Po možnosti zgodbo o virusni okužbi, kajpak. Odkar spremljam filmski svet, se mi zdi še najzanimivejša njegova časovna dimenzija: kako se film "postara" in kako dozori (ali pa ne) v relativnostni primerjalno-analitični percepciji gledalca čez čas. Kar se je v nekem trenutku zdelo nepopisno skrpucalo, je med današnjo bero enolično brezdušnih, politično korektnih (#MeToo) in konfekcijsko formulaičnih izdelkov s hollywoodskega tekočega traku nemara videti presenetljivo spodobno. Ali pa vsaj vredno vnovičnega ogleda; četudi gre za film, posnet po računalniški igri.

Ko pride v kino film, ki je posnet po računalniški igri, običajno rečejo: ta film bodo lahko gledali le fani računalniških iger. Kar me vedno preseneti. Zakaj? Iz preprostega razloga: film, posnet po računalniški igri, vedno izgleda kot računalniška igra, ki se igra sama. Je za fana računalniških iger lahko kaj bolj depresivnega in mučnega od gledanja računalniške igre, ki se igra sama? Kateri fan računalniških iger ne izgubi potrpljenja ob gledanju računalniške igre, na katero nima nobenega vpliva? Ko gledaš tak film, si želiš le eno: da bi imel nanj vpliv. —Marcel Štefančič, Mladina

Filmi po računalniških igrah so prislovično neumni, nezahtevni, kvečjemu huronsko ridikulozni umotvori (beri: tako sirasti, da so že zanimivi), namenjeni sarkastičnemu zabavljanju cinefilov čeznje. Vendar se zdi, da morda le imajo kakovostni razpon, ki sega od dehtečih iztrebkov zloglasnega zeljejedega režiserja Uweja Bolla (House of the Dead, Alone in the Dark, BloodRayne) ali amaterskih poskusov pristnega doživljanja videoigre (Hardcore Henry, Kill Switch) prek grotesknih sci-fi streljaških razteleševalk (Doom, Doom: Annihilation) do nekaterih pustolovskih akcijad z višjo produkcijsko vrednostjo (Tomb Raider) in celo zaznavnim občutkom za kinematografijo (Silent Hill, Warcraft, Rampage). Med njimi ni nobene posebne mojstrovine, a so nekateri vsaj sila kratkočasni, žanrsko razvedrilni in sproščujoče nepretenciozni, če so že brezmožganski (oba brhko joškata dela Lare Croft z Angelino). Po mojem skromnem mnenju sodi med slednje tudi umotvor navdušenega igričarja Paula W. S. Andersona (pred tem je posnel že Mortal Kombat, ki je med oboževalci naletel na dober sprejem); med snemanjem je spoznal prihodnjo soprogo Milico Jovović (februarja letos sta dobila že tretjo hčer) in v naslednjem ducatu let sta skupaj ustvarila akcijsko-zombijevsko franšizo Nevidno zlo s kar petimi nadaljevanji (Apocalypse, Extinction, Afterlife, Retribution, The Final Chapter), ki je v blagajne kinematografov skupaj z izvirnikom Resident Evil prinesla dobre 1,2 milijarde dolarjev. Resda vsak naslednji film zaudarja (še) bolj kot prejšnji — a kaj bi to, če pa imamo neustrašno bojevnico Leeloo Selene Alice, ki užitkarsko rešeta zlobne nepridiprave in deli leteče brce med hodeče mrtvake.

Prvi del Nevidnega zla je približno zasnovan po izsekih iz videoiger Resident Evil (1996) ter Resident Evil 2 (1998) japonske multinacionalke Capcom za konzolo PlayStation (pozneje tudi za druge sisteme), ki ju rižojedci sicer poznajo kot franšizo Biohazard. Gre za preživetveno tretjeosebno akcijsko-streljaško grozljivko z inovativnimi elementi animacije in videa, ki je prav tako doživela številna nadaljevanja, predelave, rimejke in derivate v različnih formatih (glej seznam medijskih oblik). Igra je pomenila globalni popkulturni mejnik in je vnovič zanetila zanimanje za zombijevski žanr tudi v filmski industriji. Med drugim je navdihnila Alexa Garlanda (Ex Machina, Annihilation), ki je napisal scenarij za družbeno satiro 28 Days Later (2002) Dannyja Boylea, ter Edgarja Wrighta in Simona Pegga, ki sta ustvarila duhovito komedijo Shaun of the Dead (2004); sledili pa so še rimejk Dawn of the Dead (2004) Zacka Snyderja, nadaljevanje 28 Weeks Later (2007) Juana Carlosa Fresnadilla, zabavno samoreferenčni Zombieland (2009) Rubena Fleischerja in druge novodobne zombijade, ki jim ni videti konca.



The Umbrella Corporation had become the largest commercial entity in the United States. Nine out of every ten homes contain its products. Its political and financial influence is felt everywhere. In public, it is the world's leading supplier of computer technology, medical products, and healthcare. Unknown, even to its own employees, its massive profits are generated by military technology, genetic experimentation, and viral weaponry.

A če se za trenutek vrnemo k čedni Milici Jovović (The Fifth Element, Zoolander, A Perfect Getaway, Future World), dežurni slaboritnici Michelle Rodriguez (The Fast and the Furious, Battle: Los Angeles, Machete Kills, The Assignment) in drugim akcijskim figuricam v boju zoper zlobno bio-tehnološko mega-korporacijo Dežnik: film povečini povzema prepoznavne elemente hitroprstne digitalne franšize — zombificirani znanstveniki, napadalni psi, smrtonosne pasti v podzemnih labirintih — in jih s stilizirano vizualnostjo povezuje v razmeroma gledljivo, zaokroženo celoto (z obveznim nastavkom za sequel v razpletu), ki se oklepa zanesljivih dramaturških vzorcev slavnejših predhodnikov tipa Aliens (1986): intervencija elitne vojaške enote, bitka s časom, premagovanje preprek na poti od točke A do cilja B in seveda osrednja ženska junakinja po vzoru poročnice Ellen Ripley. Hvala za vse, Sigourney Weaver.

Ni komentarjev:

Objava komentarja