29. sep. 2020

Enola Holmes (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Da se razumemo: najslavnejši literarni detektiv na svetu Sherlock Holmes nima sestre in pravzaprav tudi svojih staršev posebej ne omenja; ima sedem let starejšega brata Mycrofta in to je vsa njegova družina. Njuno zlobno in genialno sestro Eurus Holmes so si nazadnje izmislili ustvarjalci ― oz. scenarist Mark Gatiss ― priljubljene britanske serije Sherlock (2010) z Benedictom Cumberbatchem (epizoda The Lying Detective v četrti sezoni). Nancy Springer, ameriška avtorica serije mladinskih romanov The Enola Holmes Mysteries, je v konceptu pastiša še prej opisala nekoliko drugačno, uporniško štirinajstletnico, enako iznajdljivo in obdarjeno s sposobnostjo deduktivnega sklepanja kot njena starejša brata, ki samostojno rešuje zagonetni primer izginotja svoje matere. Kar je avtorica strnila v prvi od šestih knjig, je scenarist Jack Thorne (The Aeronauts, serija His Dark Materials) priredil v dveurno 'PG-13' mladinsko pripoved o soočanju mlade Enole (Millie Bobby Brown) s krutim, prevarantskim in oportunističnim svetom odraslih, medtem ko skuša dognati, kam in predvsem zakaj je brez slovesa ali pojasnila odšla njena mati (Helena Bonham Carter). Film je na platformi Netflix doživel nesluten uspeh po merilih gledanosti; jaz pa ugotavljam, da sem se bolj dolgočasil le še med ogledom najstniških jajc Paper Towns (2015) z nadležno Caro Delevingne (najbolj nenadarjeno igralko vseh časov), na katerega me je nemudoma spomnil; tudi tam iz nekega razloga iščejo neko nepomembno osebo, nazadnje jo pač najdejo in to je vse. Vrtanje v koleno ali zobotrebci pod vekami so pogoj, da ne zaspiš. Sicer nisem ciljno občinstvo za te reči, vendar se sprašujem, ali kdo sploh je.

Tehnični vidik je stilsko brezhiben, viktorijanska scenografija in kostumografija čudoviti, celo glumaškim predstavam v resnici ni kaj očitati ― četudi imajo Helena Bonham Carter, Henry Cavill, Sam Claflin, Fiona Shaw, Claire Rushbrook (tako sijajna v Skrivnostih in lažeh Mika Leigha) in drugi igralski veterani precej postranske vloge, osrednji lik pa je še en prozoren #MeToo arhetip "močne mlade ženske", ki se uveljavlja v patriarhalnem svetu brezobzirnih šovinistov (za nameček s trendovskim prvoosebnim nagovorom in mežikanjem gledalcem skozi četrto filmsko steno). Ampak tisto, kar filmu najbolj zavda, je šibek scenarij; v vse strani razdrobljena in brezoblična dramaturgija s kolebavim, izrazito pritajenim pripovednim lokom, nihajoča med prikazom prve ljubezni in klišeji detektivskega dela, ki razen feminističnih poudarkov (z motivi ženskega opolnomočenja ob sprejemanju britanskih političnih reform in zgodovinske dejavnosti sufražetk) pravzaprav nima veliko pomembnega povedati. Neka stvar me bo vedno motila: da film potiska v ospredje neki lik zgolj zaradi nekakšnega političnega ali ideološkega statementa, zares briljantnim igralcem pa komajda odmerja kaj časa, temveč jih večidel reducira na pasivno statiranje (glej tudi Knives Out, o katerem sem pisal). Enola Holmes je kljub vizualnemu razkošju prazen, sterilen in enoličen film, za katerega protagoniste in njihove izkušnje je gledalcu vseeno. Še na nekaj me je spomnil: na podobno "angažirani" rimejk Little Women (2019), še eno kostumsko vajo v slogu s preračunljivo agendo v ozadju. Da so vajeti tokrat zaupali režiserju televizijskih serij Harryju Bradbeerju (The Cops, Killing Eve, Fleabag), pa tudi ni posebno jamstvo za trajno vrednost.