7. okt. 2020

12 Hour Shift (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Teksaško igralko Breo Grant bržčas poznamo iz televizijskih serij kot Dexter (2011) ter Eastsiders (2013―2019); kot scenaristka in režiserka se je preizkusila v celovečernem prvencu Best Friends Forever (2013). V svojem drugem tovrstnem udejstvovanju prinaša bizarno črno komedijo zmešnjav, ki naj bi doživela premiero aprila 2020 na newyorški Tribeci, vendar je bil po odpovedi prireditve zaradi koronavirusa film šele septembra prikazan na festivalu Fantasia v Montrealu. Producentske vajeti je med drugimi prevzel ljubitelj drugorazrednih grozljivk David Arquette (Scream), ki ima v zgodbi tudi opazno stransko vlogo. Ampak gonilna sila je v osrednjem liku izjemna Angela Bettis, (anti)junakinja art-horror kulta May (2002) še enega prvaka nizkoproračunskih žanrskih umotvorov Luckyja McKeeja (The Woods, The Woman), ki z ekspresivno pojavnostjo postreže z odbijajočo, nemoralno in obenem nenavadno poistovetljivo, simpatetično predstavo.



Pomožna bolniška sestra Mandy (Angela Bettis) je zaradi prestopniške preteklosti v javni bolnišnici mesteca v Arkansasu zaposlena med prestajanjem pogojne kazni. Izčrpana, kronično pregorela, nedružabna in z zlahka dostopnimi substancami zasvojena ženska skupaj z nekaterimi sodelavkami skrbi za postranski zaslužek v obliki preprodaje organov na črnem trgu. Odpisanih kandidatov zanje je vedno dovolj, sicer pa iznajdljiva bolničarka za predčasno donacijo poskrbi kar sama, z manjšo pomočjo injekcije belila. Dele teles posreduje svoji neznosno zabiti svakinji Regini (Chloe Farnworth), ki jih nato spravi do lokalnega prekupčevalca. Pri eni takih izmenjav neodgovorna Regina izgubi odstranjeni organ in pride do svojega delodajalca praznih rok. Zdaj mora v najkrajšem času priskrbeti drugo ledvico, sicer bo morala podariti kar svojo. Impulzivna in lahkomiselna blondinka, nekakšna butasta white-trash različica Harley Quinn, ima ravno toliko samoohranitvenega nagona, da se naloge loti brez vsakršnih pomislekov in z dvema levima rokama, čeprav se ji še sanja ne, katere organe vsebuje človeško telo in kje natanko so. V svoje lomastenje po bolnišnici bo vpletla vsakogar, ki se ji znajde na krvavi poti, predvsem pa pajdašinjo pri nečedni dejavnosti, svojo dobaviteljico Mandy, pred katero je dolga, dvojna nočna izmena. Bolniško sestro čaka preplet absurda Scorsesejeve Idiotske noči (1985) in mrzličnosti Med življenjem in smrtjo (1999), ko mora kot ženska različica izmozganega reševalca Nicolasa Cagea na robu živčnega zloma popravljati groteskne spodrsljaje manj brihtnih od sebe in pri tem poskrbeti za lastno eksistenco (glej tudi posrečeno serijo Nurse Jackie v letih 2009―2015 z zabavno Edie Falco). Soočala se bo s pobeglimi kriminalci, trapastimi policisti, nesposobnimi sodelavci in nejevoljnimi obiskovalci, preden bo kot soudeleženka oprana sumov. Ampak stvari seveda skrenejo v bizarno, hilarično nepredvidljivo smer.



V časih sprenevedavega hollywoodskega salonskega aktivizma babjega opolnomočenja je Brei Grant uspel prepričljiv prikaz povečini ženskih likov, ki se opotekajo na robu moralnosti in sočutja (iz nekega razloga se zgodba odvija na prelomu tisočletja med tedanjo negotovostjo glede prehoda Y2K, brez posebnega dramaturškega motiva), medtem ko so moški naivno zlonamerni, nadležni ali preprosto nespametni ― na način, ki ne deluje ceneno in moralizirajoče, temveč z duhovito satiričnostjo opozarja prav na tovrstne stereotipe v luči brezčutnosti neoliberalnega časa in prostora, ko se mora človek za vsako ceno znajti sam. Bettisova in Farnworthova sta v nelagodni in popolnoma nasprotujoči si vzajemnosti odlični in se kljub občasnemu prostemu teku ali manku pomenljivih dialogov nazadnje vtisneta v spomin kot sijajno karakterizirana lika. Škoda, da se to ne zgodi tudi pri drugih (nekatere glumaške predstave so presenetljivo šibke), in da Grantova v že tako nestvarno pripoved vpleta poudarjeno neumestne, odvečne sekvence zunaj konteksta, ki naj bi dodatno pričale o grotesknosti, izkrivljenosti in pretiranosti udejanjenega. Dramaturgija je mestoma pretrgana in neenakomerno podložena z nedoslednostmi, glede glasbene kulise se pa ne morem odločiti, ali je čudaško prikladna ali preprosto moteča. Kljub nekaterim scenarističnim pomanjkljivostim gre za svež, navdušujoče nekonvencionalen in nepretenciozen multižanrski projekt vsaj za cinema-piflarske sladokusce, navdušene nad bizarno makabričnimi izpadi nespretnih malopridnežev (glej Na Kitajskem jedo pse režiserja Lasseja Spanga Olsena), navdihnjenimi z refnovskimi kontrasti, tarantinovsko-coenovsko sočnostjo in filmskimi arhetipi sprevrženosti zdravstvenih ustanov oziroma nekaterimi klasikami tipa The Hospital (1971) Arthurja Hillerja.