9. okt. 2020

Books of Blood (2020)

Ocena: ●●●●○○○○○○

In 1984, The Books of Blood were published. They shocked and frightened millions of people around the world. This film dares to open those pages again.

V angleškem Liverpoolu rojeni Clive Barker, poleg Stephena Kinga verjetno najslavnejši živeči zahodnjaški avtor literarne fantastike in knjižnih grozljivk, je imel s filmskimi priredbami svojih zgodb podobno smolo kot njegov ameriški stanovski kolega: večinoma so bile ušive različice knjižne predloge. Razen kultov Hellraiser (1987) v njegovi režiji (po zgodbi "The Hellbound Heart"), ki se je razrastel v franšizo s kar desetimi filmi, in Candyman (1992) v režiji Bernarda Rosea (po zgodbi "The Forbidden"), ki je doživel še dve nadaljevanji (prihodnje leto pa pričakujemo četrti del v režiji Nie DaCosta), skorajda ni česa omembe vrednega. Po njegovih motivih posneti Rawhead Rex (1986), Nightbreed (1990) ter Lord of Illusions (1995), oba v njegovi režiji, The Midnight Meat Train (2008), Dread (2009) ter v režiji Johna Harrisona posneti Book of Blood (2009) po istoimenski zgodbi (iz prvega dela enako naslovljene serije) so ob podpovprečnih pripovednih in produkcijskih prijemih bolj ali manj izzveneli v pozabo. Pričakovanja ob najnovejši adaptaciji Brannona Brage, scenarista nekaterih derivatov televizijske sage Star Trek ter režiserja ene najmanj duhovitih kot-da parodičnih sci-fi serij vseh časov The Orville (katere nesposobni avtor in nezabavni osrednji lik Seth MacFarlane je tukaj v vlogi izvršnega producenta), so bila zato skrajno prizemljena. Izkazalo se je, da še premalo.



Kar je bilo sprva načrtovano kot večdelna antologija, strukturno zvesta slavni literarni seriji Books of Blood (1984―1985) v šestih knjigah s skupno tridesetimi kratkimi zgodbami, se je nazadnje skrčilo v tipični filmski omnibus s prepletenimi tremi zgodbami ― oziroma dvema in pol. Iz prve knjižne kratke zgodbe "Book of Blood" si Braga namreč izposoja rdečo nit oziroma pripovedni okvir (framing device), udejanjen že v Harrisonovem filmu (ki ga je zaokrožil s kratko zgodbo "On Jerusalem Street"), in skupaj s soscenaristom Adamom Simonom temu dodaja še dve izvirni pripovedi o soočanju s smrtjo ter nedoumljivimi silami iz onstranstva. V eni zgodbi tako spoznamo mlado Jenno (Britt Robertson), študentko s težavno preteklostjo in duševnimi simptomi preobčutljivega sluha (zelo jo motijo recimo zvoki žvečenja drugih ljudi), ki pobegne od doma, da je mati ne bi vnovič poslala na terapijo v psihiatrično ustanovo. Na poti si najame sobo v hiši prijetnega, umirjenega starejšega para (Freda Foh Shen, Nicholas Campbell), vendar se tam njene more in soočanje z lastnimi grehi šele dobro začnejo. Druga zgodba spremlja akademsko psihologinjo in priznano pisateljico (Anna Friel), ki ji je za levkemijo tragično umrl sinček, zdaj pa se posveča razkrinkavanju šarlatanov med pristaši nadnaravnega in znanstvenemu dokazovanju prevar pri okultnih ali ezoteričnih obredih (glej The Last Exorcism, The Possession of Michael King ter Ghost Stories iz leta 2017). A nenavadno karizmatični mladenič (Rafi Gavron), ki ima menda sposobnost komuniciranja z mrtvimi in s komer se kmalu zapleteta v ljubezensko razmerje, jo prepriča v nasprotno: svet živih in transcendenčni onkraj imata nekatere stične točke, v katerih je mogoče prisluhniti zgodbam mrtvih ― in njihove pripovedi se v kožo zapisujejo v krvi. Ali pa je tudi on le še en lažni medij in goljuf? Zadnja zgodba v epilogu deluje kot nekakšen podaljšek začetne rdeče niti, v kateri okorela morilca po naročilu in zločinska pajdaša (Yul Vazquez, Andy McQueen) v temačnem, opustelem, zlovešče nestvarnem koncu neimenovanega mesta iščeta dragoceno Knjigo krvi, s prodajo katere naj bi obogatela in se končno upokojila. Pot jima prekrižajo protagonisti obeh drugih pripovednih paralel in celotna zgodba se tudi zanju ne bo dobro končala.



Igralski nastopi so vsaj pri osrednjih likih spodobni, tehnični vidik soliden, vizualizacija ne pretirava z digitalnimi učinki in glasbena kulisa je ustrezna. Vse drugo je bolj zanikrno: televizijski umotvor daje vtis generične drugorazredne grozljivke z iztrošenimi, že stokrat videnimi motivi, dramaturški tempo je lenoben in neenakomeren, pripoved nedosledna in luknjičasta, liki pa šibko karakterizirani, nepoistovetljivi in preprosto dolgočasni. Tak je film tudi sicer: suhoparen in razvlečen, brez čustvene dinamike in mestoma naravnost depresiven. Z odmikom od Barkerjeve fantazmagorije, značilnih arhetipov in prepoznavnega sloga bo verjetno razočaral večino ljubiteljev njegovih zgodb. V resnici z njimi nima veliko skupnega, razen tematskega nastavka, ki pa bi lahko pripadal tudi kateremu izmed naključno izbranih žanrskih sorodnikov. Kar zadeva motive stika z onstranstvom in sublimacijo žalovanja za umrlimi, so ogleda še vedno vredne železne klasike te zvrsti Don't Look Now (1973), Pet Sematary (1989), Flatliners (1990), Trois couleurs: Bleu (1993), Abre los ojos (1997), Steel Magnolias (1989), The Sixth Sense (1999), pa tudi poznejši The Others (2001), Vinyan (2008), Antichrist (2009), The Lovely Bones (2009), Hereafter (2010), Insidious (2010) in tako dalje. Veliko jih je, a tukaj opisani žal ne sodi med boljše primerke niti znotraj žanra.