4. okt. 2020

Come to Daddy (2019)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Še manj kot mesec dni je do Samhaina z letnico 2020; 🎃 skrajni čas, da se malce bolj osredotočimo na žanrske izdelke.

Pri Elijahu 'Frodu' Woodu nadvse cenim vse tisto, kar mi gre na živce pri pritlikavem scientologu Tomčiju Kurčiju: vselej je brezkompromisno utelešal raznolike značajske vloge ali ekscentrične like, primerne njegovi čudaški pojavnosti (Ice Storm, Eternal Sunshine of the Spotless Mind, Sin City, The Last Witch Hunter), in tudi po življenjski vlogi v trilogiji Gospodar prstanov (2001 /02 /03) se ni predal lagodnemu zvezdniškemu typecastu, temveč je predano zbiral neodvisno filmografijo in brskal za nekonvencionalnimi žanrskimi projekti. V nekaterih se je posrečeno pojavil tudi pred kamero (I Don't Feel at Home in This World Anymore), pri drugih pa je kot producent sodeloval prek svoje tvrdke SpectreVision, zaslužne za nekatere eklektične filmske poslastice (A Girl Walks Home Alone at Night, Mandy, Daniel Isn't Real, Color Out of Space). Med slednje bi lahko šteli tudi njegov groteskni črnokomični triler o zbližanju očeta in sina, katerega režijo je v celovečernem prvencu zaupal novozelandskemu producentu Antu Timpsonu (The ABCs of Death, Deathgasm). Film s scenarijem Timpsonovega sodelavca Tobyja Harvarda je doživel premiero na festivalu Tribeca v sekciji Midnight in poleg vzhičenja gledalstva naletel tudi na pozitiven sprejem kritikov. Četudi nisem imel posebnih pričakovanj (ali pa prav zato), sem bil tudi sam nad njim navdušen ― nekako do približno polovice.

Naivni in blagohotni hipsterski man-child Norval Greenwood (Elijah), ozdravljeni alkoholik s težavno preteklostjo, se iz kalifornijskega Beverly Hillsa z avtobusom pripelje v kočo ob morski obali v zakotju Oregona. Tam v osami živi njegov oče, ki ga ni videl že od otroštva in od kogar je nepričakovano prejel pismo. Pričaka ga zlovoljen, kvantaški starec (Stephen McHattie v še eni vlogi okorelega zlobneža), za kogar ni videti, da bi bil sina posebej vesel. Tudi Norvalove laži o tem, kako uspešen glasbeni umetnik je, ga ne navdušijo preveč. Namesto sprave in očetovega kesanja, ker je pred davnimi leti zapustil ženo in majhnega sina, v naslednjih dneh sledijo vse bolj surova soočenja, dokler sredi srditega prepira starca naposled ne izda srce (verjetno po mnogih letih pijančevanja). Norval je osupel in pretresen, četudi se ne more ravno pripraviti do žalovanja, in po opravljenih formalnostih krajevne mrliške oglednice (Madeleine Sami) ostane sam v leseni hiši nad pečino. Ali pač? Se mu samo dozdeva ali je izpod temeljev res slišati kovinske odjeke in druge nenavadne zvoke? Je mogoče, da v hiši ni sam? In še pomembneje: je bil sovražno nastrojeni gostitelj zares njegov oče (navsezadnje se ga skorajda ne spominja)?

Kot rečeno: izhodišče in zaplet približno do tam,  SPOILER  ko Norval naleti na podzemno skrivališče in njegovega ujetnika (glej Parazita), sta z dobro odmerjenim stopnjevanjem napetosti in občutenim nelagodjem odlično udejanjena. Potem pa iz osvežujoče nekonvencionalne smeri zgodba skrene v brezciljni absurd in naključno slepo ulico, ko prikazi in odzivi preprosto nimajo več smotra ali dramaturške funkcije, temveč kot obešenjaško mašilo služijo le še goli bizarnosti zaradi nekakšne "nepredvidljivosti" same. Ridikulozni policist (ki riga na ukaz), sumljiva mestna uslužbenka in trapasto Norvalovo zapeljevanje, zlonamerni liki iz očetove kriminalne preteklosti (Michael Smiley) in posledice njegove tedanje nepremišljenosti (v uvodu se pojavi Shakespearov citat iz Beneškega trgovca o grehih očetov, ki se prenašajo na sinove), kuli z iztrebki in lastno požrto uho, izprijeni lastnik obcestnega motela, popolnoma zasedenega zaradi "simpozija geologov" (v resnici pa orgije ruskih svingerjev), silaška prostitutka in smešna avtomobilska nesreča, predvsem pa docela nesmiselno obnašanje karikiranih, ekscesnih protagonistov. Pri tako nestvarnih absurdnostih je nujno zaznati vsaj simbolni pomen, logično vzročno sosledje ali prepoznavno žanrsko podobo, če naj prispevajo k zaokroženi, poistovetljivi pripovedi. Tako pa smo namesto ekspozicije likov in doživete čustvene vzajemnosti med sinom in očetom (Martin Donovan) deležni grotesknega gravža, krvave eksplicitnosti ter seksualnih namigov, ki zgolj odvračajo pozornost od nedoslednosti in manka substance. Neizkušenemu Timpsonu je ― kljub dobri tehnični plati ― le delno uspelo tam, kjer je Panos Cosmatos s svojo neprimerno bolj noro, morasto bizarko Mandy (2018) naravnost blestel.