2. okt. 2020

Disappearance at Clifton Hill (2019)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Temačen psihološki neo-noir je ugledal luč sveta že lani, na filmskem festivalu v Torontu septembra 2019, a so ga po omejeni distribuciji v začetku letošnjega leta (Covid-19) širšemu občinstvu ponudili šele pred nekaj meseci. Videl sem ga torej z zamudo, vendar s toliko večjim veseljem; tako kot vedno, ko naletim na neodvisen biser iznajdljivih, prizadevnih filmskih ustvarjalcev, ki smo ga v promocijski bleščavi običajnih hollywoodskih iztrebkov spregledali. Gre za tretji celovečerec kanadskega scenarista in režiserja južnokorejskega rodu Alberta Shina (Point Traverse, In Her Place), ki v njem obuja resnične spomine iz svojega otroštva v domačem mestu Niagara Falls ob slovitih slapovih na meji z ZDA (Clifton Hills je tamkajšnja turistična četrt z zabavišči, igralnicami in tematskimi parki). Kot deček je bil na ribarjenju s starši nehote priča dogodku, ki ga je razumel kot ugrabitev fanta, malce starejšega od njega; nejasen spomin se je mu je pozneje vztrajno vračal in ga mučil (ko je o tem govoril drugim, mu večinoma niso verjeli), njegova interpretacija pa je sčasoma postajala vse bolj fantastična in dramatična. Subtilno mejo med objektivnostjo spomina in izkrivljeno percepcijo (glej Memento) je prelil v zgodbo o mladi Abby (Tuppence Middleton), ki se po materini smrti vrne v rodni kraj, da bi skupaj s sestro Laure (Hannah Gross) poskrbela za propadajoči družinski motel. Srhljivi preblisk iz otroštva ji ne da miru in na lastno pest se loti preiskave, opuščene že pred četrt stoletja. Izginuli fant, dedič lokalnega mogotca in sin slavnega para cirkusantskih zabavljačev, naj bi tedaj domnevno storil samomor ― vendar so okoliščine in dokazi, ki jih začne na novo zbirati Abby, vse preveč neverjetni za kaj takega. Njene sume potrdi krajevni posebnež, poklicni potapljač in teoretik zarote z lastnim podkastom Walter (belolasi kanadski mojster David Cronenberg v slikoviti stranski vlogi), medtem ko policisti ostajajo skeptični in zadržani, njena sestra se pa niti ne trudi skriti, da ji ne verjame. Vse življenje je namreč poslušala izmišljene zgodbice zmedene, nezanesljive Abby, ki je očitno patološka lažnivka, nemara celo duševna bolnica (s sumljivo, nepotrjeno preteklostjo zadnjih let, ki jih je preživela v ZDA). Kako bo torej oblasti, svojce in predvsem sebe prepričala, da se je pred 25 leti v vplivni rodbini, katere potomci imajo v mestu še vedno vse poslovne niti v rokah, zgodil strašen zločin?

Ultimately, director Albert Shin doesn’t seem overly interested in explanations as an end in themselves. As Abby gets to the bottom of her mystery, she finds every answer raises more questions. But that’s OK, because where “Disappearance at Clifton Hill” really excels is in exploring the visual and sonic textures of a decaying resort, and in hailing the plucky resourcefulness of a broken woman, trying to piece her memories (and maybe herself) back together. —Noel Murray, Los Angeles Times


Film odlikuje izjemno vzdušje stare šole, nekakšna retro-surrealistična mešanica indie kriminalk iz osemdesetih in neonskih psiho-bizark iz devetdesetih (sijajna kamera Catherine Lutes, pospremljena z atmosferično glasbeno kuliso Alexa Sowinskega in Lelanda Whittyja), ki daje sanjski lynchevski pridih dekadence in skrivnostnosti majhnega kraja, simbolnega freudovskega vračanja v nelagodno, težavno preteklost. Osrednja junakinja je sila všečna, spontano poistovetljiva, in predstava vseh drugih likov nič manj prepričljiva. Razen počasi tleče napetosti in poudarjene dvoumnosti interpretacije zgodba postreže z nekaterimi dobro udejanjenimi preobrati, ki verodostojnost junakinje in njenega doumevanja vsakokrat prikažejo v drugačni luči. Fantastičen kontekstualni zasuk zgodba doživi prav v zadnjem prizoru (kar filmom sicer redko uspe), ki vnovič obrne na glavo vse, kar verjame osrednja junakina in smo skupaj z njo doživljali tudi gledalci. Četudi tematsko in dramaturško film ni poseben presežek žanra (in pripoved morda deluje nedosledno ter mestoma nerazumljivo), ga zanesljiva obrtniška roka in performans protagonistov celostno kompenzirata v očarljivo, edinstveno in celo nostalgično filmsko doživetje.