15. okt. 2020

Le jeune Ahmed (2019)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Belgijska scenarista, režiserja in producenta, brata Jean-Pierre in Luc Dardenne, sta uveljavljena in priznana filmska ustvarjalca (La promesse, Rosetta, L'enfant), skozi leta ovenčana z mnogimi priznanji in odličji, od zlate palme in cezarja do nagrad Lumières ter Magritte). Pozornost sta vzbudila z dokumentarnimi filmi in tudi njunih poznejših igranih celovečercev se je držal prepoznaven pečat filmskega naturalizma, obravnave aktualnih socialnih in kulturnih vprašanj ter kritičnega pretresanja sodobne eksistence ljudi na robu družbe: priseljencev, pripadnikov manjšin in drugih obstrancev. Njuni protagonisti so pogosto mladi ljudje v precepu zapletene, večkrat sovražne interakcije z okoljem.

Mladi Ahmed je film, s katerim se brata lotevata vprašanja radikalizacije muslimanskih otrok v Evropi in odpirata debato o tem, kaj sploh lahko storimo, da preprečimo takšne scenarije. [...] Ko spoznamo 13-letnega Ahmeda, je ta že radikaliziran. Fant, ki je nekoč igral igrice, hodil na nogometne tekme in se obnašal kot večina njegovih sovrstnikov, je zdaj najraje zaprt v svoji sobi, nezainteresiran za karkoli razen redne molitve in srečanj z imamom, ki je odigral ključno vlogo v njegovi radikalizaciji. Ahmed zdaj na okolico projicira stališča, ki mu jih je vcepil imam, njegov vzornik in učitelj. Njegova mati, po rodu Belgijka, je v njegovih očeh alkoholičarka samo zato, ker občasno spije kozarček vina, njegova starejša sestra pa kurba, ki družino sramoti s preveč svobodnim obnašanjem in oblačenjem. Njegova stališča postajajo vedno radikalnejša in fant na neki točki zavrne rokovanje z učiteljico, ki v osnovni šoli poučuje arabščino. Ta mu sicer želi pomagati, mu odprti oči in preprečiti nadaljnji zdrs v brezno sovraštva. Toda fant njena prizadevanja razume drugače, zato se odloči za ekstremno dejanje. ―Goodfella, Filmski kotiček


Bratoma Dardenne gre nedvomno priznati verodostojno verističen pristop, pristnost in prepričljivost njunih zgodb, likov in vzajemnosti med njimi; dokumentaristični pedigre je umestno izražen in ima izrazito dramaturško noto. Prav tako je hvalevredno njuno opozarjanje na nekatere kontroverzne, uničevalne simptome današnje ― kulturno in socialno ― vse bolj razklane družbe. Kljub temu pa bo njun zadnji podvig razočaral vse tiste, ki od filma pričakujejo kratkočasno razpeto pripovedno angažiranost, poistovetljive like, fascinantne dialoge, čustvene odzive in pestrost dogajanja. Žal moram priznati, da me je film povečini neznosno dolgočasil. Glavna zamera gre odločitvi ustvarjalcev, da domala vso težo naslonita na mladega osrednjega junaka (Idir Ben Addi v resnici sploh ni igralec, temveč naturščik), in četudi ga kamera spremlja praktično ves čas, je z njim težko sočustvovati ali se kakorkoli poistovetiti. Ahmed je molčeč, brezizrazen, nezanimiv in občasno prav najstniško zoprn mladenič (dasiravno tudi noben drug lik ni posebej všečen ali vsaj poseben), o njem ne izvemo skoraj ničesar in ― kar je bolj težavno ― tudi ne vemo, zakaj in kdaj se je razvil v radikalnega zagovornika skrajno šovinističnih, nazadnjaških islamskih načel. Zgodba namiguje, da je vsaj deloma za to kriv prenos osebnostne identitete v času zorenja na avtoritarni lik lokalnega imama, potem ko je fant ostal brez očeta (motiv, ki so ga bolje utemeljili filmi kot American History X in podobni), ničesar pa ne izvemo o širšem okolju in skupnosti, v kateri odrašča. Razumem, da se brata Dardenne nista želela ali mogla lotevati kočljivih analitičnih prvin (čeprav sta zelo natančno preučila zapovedi Korana in miselnost skrajnežev), vendar manj zahtevnemu ali doživete karakterizacije vajenemu gledalcu brez tovrstnih opornih točk nazadnje ne ostane veliko: zgolj nerazumevanje, odpor in celo mržnja do tako zelo drugačne, tuje religije in kulture. Dvomim, da je to namen filma, pravzaprav vem, da ni tako ― brata Dardenne sta s to odmaknjenostjo bržčas želela problematizirati družbo in ne posameznika ― vendar je v njem premalo materiala za celostno izkušnjo in zato ne ponuja zares udarnega vtisa nečesa grozečega, kar tukaj in zdaj v resnici zadeva vse nas.