15. nov. 2020

Apocalypto (2006)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Mel 'srd božji' Gibson je v čevljih režiserja zgodovinskih pripovedi že večkrat dokazal, da mu dol visi za faktografsko avtentičnost, historično verodostojnost in logiko časovnega sosledja (Braveheart, The Passion of the Christ, Hacksaw Ridge), raje je v svoje zgodbe vztrajno tlačil svetopisemske motive maščevanja, žrtvovanja in mučeništva. Če je v slavnem škotsko-domoljubnem bojevalskem epu edino potrjeno dejstvo, da je sir William Wallace (1272—1305) zares živel in se upiral Angležem, praktično vse ostalo pa čisti bulšit in izmišljotina (o tem sem pisal že oktobra 2009), si je v podobno akcijsko zasnovani klavnici o poslednjih izdihljajih majevskega kraljestva dovolil nekoliko manj ustvarjalne svobode; a je zato tisto, pri čemer se Mel ne meni za dejstva, toliko bolj absurdno. Kajpak nihče ne pričakuje naturalističnega dokumentarca, vendar se v tem primeru zastavlja vprašanje, zakaj potem sploh tratiti čas in energijo z nekaterimi nenavadno pristnimi prikazi in historično podlago, če ustvarjalce filma zanima zgolj dinamika, čustveno zadoščenje in kri? Fotografija, scenografija, kostumografija, zvočna in glasbena podlaga (pa tudi prepričljivi igralski nastopi naturščikov), vse to je pri njegovem Apokaliptu naravnost spektakularno. Škoda, da ni dramaturgije v malce večji meri podkrepil tudi s tistim, o čemer se pri zgodovini učijo že osnovnošolci.
(R) Pobesneli Max v živo. Ki mu ni bil dovolj Kristusov pasijon in ki je spet posnel film, kjer vsi govorijo čuden jezik. Starodavni jezik Majev, ki so se po Južni Ameriki sprehajali med leti 250 in 900. In če je bil Kristusov pasijon mučenje, sekanje, mesarjenje in matranje Jezusa, je Apokalipto mučenje, sekanje, mesarjenje in matranje Jaguarjeve Šape, pogumnega indijanskega bojevnika, ki ga lovijo ošabni mladci sosednjega plemena. Ki mu ti mladci pričarajo masaker, kjer preživi le njegova noseča žena Seven, katera se s sinom zateče v neko jamo in čaka na porod. In Šapa beži. Sto na uro. Kot fantje skupine N.W.A, ki so peli: »Hundred Milles and running.« Kot Harrison Ford v Beguncu, ali še boljše, kot Sylvester Stallone v prvem Rambu. V filmu, ki ga Apokalipto vseskozi voha in obrača na svoj način. ―Iztok



Starodavni Maji, tj. ljudstva, ki so pred odkritjem Amerike živela na področju jugovzhodne Mehike, Gvatemale, Belizeja ter dela Salvadorja in Hondurasa, so bili veličastna civilizacija: izjemni raziskovalci, inovatorji, matematiki (z enim redkih računskih sistemov z ničlo) in astronomi (z enim najbolj kompleksnih koledarskih sistemov), edina predkolumbovska kultura z dejansko (silabično-logografsko) pisavo, fantastični gradbeniki kompleksnih stavb in cest, spretni obrtniki in rokodelci, pa tudi vešči obdelovalci zemlje, kmetovalci in pridelovalci. Na poljedelstvu ― in ne na lovu ali zgolj živinoreji ― je temeljil obstoj velikanskih mest, v katerih je živela večina prebivalstva. Celo odročnejši zaselki in predmestja niso bili od kamnitih metropol nikoli oddaljeni več kot 15 km; tudi tam so umetelno izdelane lesene hiše imele kamnite temelje, živeli so mirno in v sožitju z naravnimi cikli. Mimogrede, Maji nikoli niso "izumrli" in izginili, temveč so se asimilirali v širšo populacijo dežel Srednje Amerike; danes jih samo v Mehiki živi več kot 6 milijonov, ki govorijo enega izmed skoraj 30 staroselskih majevskih jezikov. To so potomci nekega sveta, ki se je po omiki in tehnologiji kosal z vsemi antičnimi ljudstvi Starega kontinenta ― in ki ga je Mel Gibson kljub avtentičnemu jeziku v filmu prikazal kot primitivne divjake, nekakšno mešanico amazonskih domorodcev in ameriških indijancev, na pol gole živeče v ubornih kolibah iz slame sredi džungle (namesto v orjaških citadelah), ki po gozdu že več rodov z rambovskimi pastmi lovijo tapirje (čeprav je bilo pri Majih meso redka poslastica, namenjena premožnejšim), a se jim še sanja ne, da na drugi strani reke in slapu stoji obširno kamnito mesto.
(R) Ko se Šapa namreč znajde v gozdu, na svojem domačem terenu, neha bežati in se začne ravnati po načelu, da je napad najboljša obramba. »To je moj gozd. Gozd kjer je lovil tudi moj oče. In gozd, kjer bodo lovili tudi moji otroci. To je moje področje,« so stavki, ki jih kriči svojim nasprotnikom, katere bi v normalnem ameriškem filmu zagotovo poimenoval mutherfuckers. Ko se potem namaže z blatom in ko jim začne nastavljati zvite pasti, bi mu lahko bilo ime John Rambo, ali še boljše, Arnold Schwarzenegger iz Predatorja. Tako je, Mel Gibson je tokrat v svoj labodji spev, v svoje novo remek delo, spretno vtaknil znane akcijske uspešnice in dosegel vrelišče. Mojstrovino brez napak. Hudo realno, zelo nasilno, direktno, ostro in divje prepričljivo sago o pozabljeni civilizaciji, ki se je tako kot rimski imperij uničila sama. ―Iztok



Njihovi urbani nasprotniki so utelešenje čistega zla, izurjeni bojevniki in krvoločni sužnjelastniki (čeprav so bili sužnji pri Majih družbeni dogovor ali oblika kazni), ki vojne ujetnike na oltarjih stopničastih svetišč množično žrtvujejo z izrezovanjem srca pri živem telesu in obrednim obglavljenjem (čeprav so v resnici to počeli Azteki), da bi pogasili žejo po krvi in zadovoljili muham sončnega boga (ki ga Maji nikoli niso častili ali se imeli za "sončno ljudstvo"). Praktično vsi imajo tetovaže in telesne vstavke ali kožno okrasje ter nakit iz žada ali poldragih kamnov (čeprav so si to lahko v resnici privoščili le višji sloji), obrede žrtvovanja opravlja visoki svečenik med zamaknjenim žlobudranjem dvornega vrača in zehanjem zdolgočasenih velikašev (v resnici je vse rituale izvajal majevski kralj sam), bolezen črnih koz pa so očitno poznali še pred prvim stikom z evropskimi konkvistadorji (seveda niti slučajno ni bilo tako), saj vedeževalsko navdihnjena deklica z gnojnimi izpuščaji zlahka požene strah v kosti okorelih vojščakov, ki se poleg čebeljih panjev v svojem vraževerju bojijo le še božanskega jaguarja (v resnici je bila koža teh črnih zveri simbol majevskih vladarjev in aristokracije). Gibson z bibličnimi konotacijami (že z naslovom) prikazuje zaton civilizacije, ki se v resnici nikoli ni zgodil (majevsko klasično obdobje velikih mest se je okrog leta 950 končalo, prebivalstvo pa se je v spremenjeni družbeni in politični strukturi razselilo po širšem območju), sploh pa ne zaradi prihoda Evropejcev, kakor nas prepričuje v epilogu. Španski zavojevalci so se namreč tam v resnici pojavili celih šest stoletij pozneje ("Pih, sitnica," bi rekel Bob Rock). Da bi Jaguarjeva šapa srečal Kolumbove rojake (špansko ozemlje je bilo takrat še islamski kalifat), je potemtakem enako verjetno, kot če bi naletel na Spielbergovega vesoljčka E.T.-ja.
(R) Dve uri in pol minejo v desetih minutah. Začetne zelo zabavne prigode neplodnega Indijanca šokantno preseka vdor sosednjega plemena. Uvodna sekvenca lova na prašiča vzame dih in nakaže tempo celotnega filma. Pobesneli jaguar človeka razkosa kot v snufu. Mel Gibson pa režira kot Pobesneli Max. Kot režiser, ki s svojimi filmi zdravi slabe razvade, napake in slabosti. In samo tak režiser lahko po Kristusovem pasijonu posname tako nor film. Film, ki bi ga lahko oblekli v prisilni jopič in ga zaprli v umobolnico. Ali še boljše, na Planet opic, ki vam bo prišel na misel v šokantnem finalu. Ocena: 10/10 ―Iztok



Ni več kaj dodati. Kratkočasna pragozdna preganjavščina je prava paša za oči in cineastične čute, žal pa ne enakovredno tudi za um (oglejte si raje izjemni Misijon Rolanda Jofféja ali surovi Black Robe Bruce Beresforda, kjer v vlogi krutega staroselskega antagonista prav tako blesti prepričljivi Raoul Trujillo, o obeh filmih sem že pisal). Kogar to ne moti, pa z družinskim škrnicljem čipsa in obveznim češkim šesterčkom veselo na ogled. Krvavo bo.