25. nov. 2020

Boss Level (2020)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Kdor je videl rom-com hit letošnjega poletja Palm Springs (2020), se morda strinja, da gre za eno bolj duhovitih interpretacij koncepta časovne zanke od kultnega Svižčevega dneva (1993) slavnega Harolda Ramisa. Bržčas pa ni nihče pričakoval, da bomo letos videli še eno podobno premiso, nič manj posrečeno in žanrsko učinkovito. Scenarist in režiser Joe Carnahan (Narc, Smokin' Aces, The A-Team, The Grey) ter glavni igralec Frank Grillo (Edge of Darkness, Warrior, End of Watch, Point Blank), oba tudi v čevljih neodvisnih producentov, sta s preudarno, požrtvovalno, improvizirano gverilsko prizadevnostjo — potem ko so jima studiji omejili proračun — v vsega 27 delovnih dneh posnela neznansko zabavno, duhovito in gledljivo akcijsko mešanico sorodnih sci-fi konceptov Source Code (2011), Edge of Tomorrow (2014) in ARQ (2016), začinjeno s črnim humorjem mesoreznice Happy Death Day (2017) in nebrzdanim obešenjaštvom Deadpoola (2016, 2018). Za nameček sta k projektu pritegnila tako zveneča imena kot Mel Gibson, Michelle Yeoh, Naomi Watts, Ken Jeong in druga (med zvezdniki je v kameo vlogi ameriški nogometaš Rob 'Gronk' Gronkowski), a je nadvse zanimivo, da mišičnjaški Grillo v osrednjem liku — tako v kaskaderskih vložkih, ki jih je 55-letnik v vrhunski formi pogosto odigral sam, kot tudi v komičnih trenutkih in dramskih poudarkih — nepričakovano zasenči večino soigralcev (vloga je bila napisana prav zanj), pri čemer za sočutno poistovetljivost poskrbi tudi desetletni Grillo mlajši, ki z naravno prepričljivostjo v filmu upodobi njegovega sina.



You don't know what it feels like to be killed with a sword. Except on the 15th attempt. It hurts a lot more rather than getting shot. And other missing facts known to people, it hurts even more when the sword is drawn out.

Carnahanova zgodba (po prvotnem osnutku z delovnim naslovom Continue bratov Chrisa in Eddieja Boreyja) spremlja nekdanjega vojnega specialca Roya Pulverja (Grillo), ki kakor v pripovednem okviru računalniške igre venomer podoživlja isti dan; ta se začne zjutraj, ko ga morilec po naročilu že v postelji uči kozjih molitvic z mačeto, in se nadaljuje do trenutka, ko enemu izmed številnih, morilsko izurjenih najemnikov, ki so Royu tesno za petami, to tudi uspe — in dan se vnovič resetira (podobno kot nenehne pogibeli Tomčija Kurčija v Robu jutrišnjega dne, dokler ni po neštetih ponovitvah dovolj izurjen, da vajeno prepreči vnaprej znane grožnje). Preboj cikla se zgodi, ko nekoč ugotovi, zakaj so njegovi zasledovalci tako grozljivo učinkoviti, in se spomni pomenljivega namiga nekdanje žene (Naomi), ki jo je bil v službi v tajnem vojaškem laboratoriju obiskal dan prej, preden se je znašel v časovni zanki. Jemma je kot strokovnjakinja delala pri skrivnem projektu Ozirisovo vreteno oz. napravi za izkrivljenje časovne dimenzije pod vodstvom prekaljenega veterana, polkovnika Ventorja (Mel), zdaj pa se je v že odvijajočem se časovnem eksperimentu očitno znašel Roy sam. V neskončnih ponovitvah boja za preživetje mora odkriti, zakaj ga je Jemma spravila v tak položaj, kakšna je njegova vloga in kako naj naposled pretrga rekurzivno zanko zlohotne naprave, ki bi kot orožje utegnila povzročiti celo razdor materialno-časovne resničnosti in posledično konec sveta. In če že pride do tega, ali ne bi bilo najbolj smiselno preostali čas izkoristiti za vnovično zbliževanje s sinom, ki očeta obožuje kot pravega junaka?



Kar sta z omejenimi sredstvi in v pol krajšem času od sprva predvidenega dosegla Carnahan in Grillo (večino prizorov so posneli samo enkrat), je preprosto osupljivo in bo pomenilo zabavno grešno zadovoljstvo mnogih pristašev nepretencioznih, duhovito samoreferenčnih, vratolomnih, dinamičnih in nazorno sočnih tarantinovsko-guy-ritchiejevskih (sci-fi) akcijad. Kratkočasen prikaz nenehnih ponovitev dogajanja, a z vsakokratnimi drobnimi odstopanji in iz različnih zornih kotov (glej že omenjeni ARQ), gotovo ni mačji kašelj, kot tudi ne bliskovito neizprosna multi(ne)linearna dramaturška nit s komičnimi in dramskimi razbremenitvami, ki se mora skleniti v ustrezno celoto ter zaključiti v pravem trenutku — in ustvarjalcem filma je po mojem uspelo. (Kljub temu, da se naslovna "šefovska stopnja" pravzaprav ne zgodi v meri, kakršno bi nemara kdo pričakoval, saj je filmarjem dokončno zmanjkalo časa in denarja za veliki krvavi finale.) Pospremljen z všečno glasbeno kuliso (Clinton Shorter, District 9), vešče prikazan z odlično kamero (Juan Miguel Azpiroz) in spretno sešit s kristalno jasno montažo (Kevin Hale) je Boss Level eno večjih pozitivnih presenečenj po podobno samozadostni, malone stripovski maščevalščini John Wick (2014); lahko nam je le žal, da ga je odkupila tvrdka videa na zahtevo Hulu ter ga namesto na velika platna kinodvoran (za katera je film tudi nastal) vsled karantenske situacije drugega vala koronavirusa nazadnje poslala na male zaslone. A lahko ga vsaj vidimo in zdi se mi, da bo zadovoljil večino žanrskih navdušencev (recimo tistih, ki jim je bil všeč že podobno odbiti in igričarski Guns Akimbo); pod pogojem, da ga ne jemljejo resno, kakor se seveda tudi sam ne.