16. nov. 2020

Greenland (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Tako kot (najboljše) športne drame niso le merjenje moči v ringu, na stezi ali igrišču, tudi (najboljše) katastrofščine ne prinašajo le prikaza destruktivnosti narave ali brezizhodnosti kataklizmičnega dogodka, temveč dramo običajnih ljudi, ki se znajdejo v izrednih razmerah, ki iz njih potegnejo tisto najboljše ali najslabše. Družinski road-movie nekdanjega kalifornijskega kaskaderja, sicer pa scenarista in režiserja Rica Romana Waugha (In the Shadows, Felon, Snitch, Shot Caller), tokrat po zgodbi Chrisa Sparlinga spremlja od soproge Allison (Morena Baccarin) in mladega sina Nathana (Roger Dale Floyd) odtujenega, v predmestju Atlante dobro situiranega vodjo gradbenih projektov Johna Garrityja (Gerard Butler) ter njegovo težavno fizično in moralno odisejo v poslednjih dneh pred padcem največjega kosa apokaliptičnega meteorja (imenovanega po slavnem Arthurju Clarku), ki bo izbrisal človeško civilizacijo. John prejme posebno vladno sporočilo o tem, da je bila njegova družina izbrana za dostop do podzemnega zaklonišča na neznani lokaciji, kamor jih bo prepeljalo letalo iz najbližje vojaške baze. V vsesplošnem kaosu, paniki prestrašenega prebivalstva in hipnem družbenem razkroju se družina še pred vkrcanjem siloma loči; po vnaprejšnjem dogovoru naj bi se dobili na kmetiji njenega očeta (Scott Glenn) v Kentuckyju, zdaj pa morajo med izgredi, ognjenim opustošenjem, obupanimi ukrepi ljudi ter propadom komunikacijskih vezi in logistike vsak zase najti pot do tja — in potem še pravočasno s civilnim letalom naprej v utrjeni jedrski bunker na Grenlandiji, kjer bi varno dočakali (ali pa ne) poslednji udarec uničevalne vesoljske gmote.

Ker iz previdnosti nisem pričakoval ničesar, sem bil nazadnje kar prijetno presenečen nad sploh ne tako zanikrnim filmom; emotivno pretanjeno, inteligentno in prepričljivo inačico trapastega Emmerichovega CGI-šitburgerja 2012 (2009) oziroma mešanico cestne zgodbe o vnovičnem zbližanju svojcev Spielbergove Vojne svetov (2005) in verodostojne različice plitvih meteorščin tipa Deep Impact (1998) ter Armageddon (1998). Čeprav simpatični škotski hlod irskih korenin This-is-Sparta Butler ni ravno shakespearski thespian in se je pogosteje smešil v čedalje bolj ridikuloznih, kot pasji piškot plehkih akcijadah (Reign of Fire, Gamer, Law Abiding Citizen, Olympus Has Fallen, Gods of Egypt, London Has Fallen, Geostorm), sta z režiserjem Romanom Waughom vendarle sodelovala pri tretjem in še najboljšem delu franšize Angel Has Fallen (2019), poleg tega pa je tudi že kdaj prej pokazal raznolikost igralske žilice. (In tokrat nastopa tudi kot producent, zatorej si je dodelil osrednjo vlogo.) Tisto, kar naredi film, je poistovetljivo uravnotežena čustvena vzajemnost, ki jo utrdita sijajna Baccarinova (spomnimo se je iz obešenjaškega Deadpoola) in mladi Dale Floyd, dokončno pa zakoliči vselej všečni veteran Scott Glenn (Urban Cowboy, The Right Stuff, Silverado, The Hunt for Red October, Training Day) v sicer stranski, vendar nedoumljivo stvarni, sočutno prizemljeni in ganljivi vlogi ostarelega patriarha. Poleg tega se brez nepotrebne vizualne masturbacije zgodba osredotoča na nesebičnost, človečnost in junaštvo malih ljudi, neznancev in anonimnežev (priseljencev in tistih s socialnega dna), ki kljub vsemu še premorejo empatijo, razumevanje in osnovno prijaznost do sočloveka, ter tako zbuja upanje o tem, da je tudi v najslabših razmerah še možnost za vse nas. Želel bi si le nekoliko dvoumnejšega in bolj nedoločenega konca (v trenutku čakanja objete družine na impakt bi se moral film zaključiti), ki namesto tega daje občutek, da je bolj kot prvotna vizija nastal kot oportunistični kravatarski kompromis.