12. nov. 2020

K-PAX (2001)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Česa vse si človek (vnovič) ne ogleda, ko je zaprt med štiri stene.

Iain Softley je klasično izobražen, uveljavljen britanski gledališki in filmski režiser, čigar celovečerca Backbeat (1994) in The Wings of the Dove (1997) sta bila deležna nekaterih prestižnih priznanj, dočim se mu nekateri drugi žanrski izdelki niso tako zelo posrečili (Hackers, The Skeleton Key, Inkheart, Trap for Cinderella). Bližje slednjim kot prvim bi morda lahko umestili tudi njegovo dramo o miroljubnem, nedoumljivo artikuliranem in znanstveno prepričljivem duševnem bolniku, ki sebe imenuje Prot in naj bi bil prišlek s planeta K-PAX iz ozvezdja Lire (Kevin Spacey); čeprav njegov psihiater dr. Mark Powell (Jeff Bridges) upravičeno sumi, da gre pri domišljeni podobi za nezavedno kompenzacijo globoke travme iz preteklosti neznanca, ki se nekega dne kot iz ničesar pojavi na postaji v New Yorku. Na film, posnet po istoimenski seriji sci-fi romanov ameriškega avtorja Gena Brewerja (ki je napisal tudi scenarij za poznejšo gledališko priredbo), so med drugim letele obtožbe argentinskega režiserja magičnega realizma Elisea Subiele (1944―2016) o plagiatu njegovega celovečerca Hombre mirando al sudeste (1986), katerega zgodba mu je res sumljivo podobna. Softleyjev K-PAX je naletel na mešane kritike (očitali so mu patetičnost ter poenostavljeno psevdo-duhovnost) in tudi blagajniško se ni posebej izkazal.

How is it that being a visitor from space, that you look so much like me or, or anyone else from Earth? ―Why is a soap bubble round? ―"Why is a soap bubble round?" ―You know, for an educated person, Mark, you repeat things quite a bit. Are you aware of that? A soap bubble is round because it is the most energy-efficient configuration. Similarly, on your planet I look like you. On K-PAX, I look like a K-Paxian.

Zgodba je v resnici predvsem podobna kolažu mnogih drugih filmskih arhetipov in motivov. Zablode in moraste privide kot sublimacijo neznosno boleče izkušnje iz preteklosti je duhovito prikazal Terry Gilliam v svojem Kraljevem ribiču (1991) oziroma liku simpatetičnega brezdomca Parryja (ki po psihičnem zlomu podobno doživi katatonično stanje), kjer je soigralec odličnega Robina Williamsa prav Jeff Bridges, ki je podoben lik vesoljskega raziskovalca upodobil že v Carpenterjevi ljubezenski road-movie drami Starman (1984). Ali pa gojenec psihiatrične ustanove, ki s človečnostjo in odkritosrčnostjo pozitivno spremeni življenje svojega terapevta, njegove družine in celotne skupnosti, kot Johnny Depp v romantični drami Don Juan DeMarco (1995). In že smo pri premisi mnogih zgodb o institucionaliziranih duševnih bolnikih, ki s poistovetljivo interakcijo in pristno ljubeznijo do sočloveka sprevračajo družbene konvencije o tem, kaj je "normalno" in kdo je v resnici "nor", če se spomnimo le na kultni Let nad kukavičjim gnezdom (1975) Miloša Formana ali pa ganljivi Awakenings (1990) režiserke Penny Marshall (spet z Robinom Williamsom). To so le nekatere reference in asociacije, zaradi katerih se zdi Softleyjev film nekakšna enolončnica različnih tematskih poudarkov in značajske razdrobljenosti, ki dokončno razvodeni v predvidljivem in čustveno mlačnem epilogu, podkrepljenim z močno pretiranim patosom osrednjih likov.