10. nov. 2020

Possessor (2020)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Scenarist in režiser Brandon Cronenberg slogovno, tematsko in sporočilno hodi po stopinjah svojega očeta Davida, ne da bi podlegal zgolj reprodukciji materiala slavnega Kanadčana (tega smo nazadnje videli v sijajnem trilerju Disappearance at Clifton Hill rojaka Alberta Shina), mojstra subverzivne telesne psihogroze in pomenljivih sci-fi parabol o ujetosti človeka v lastne bio-tehnološke konstrukte (doslej sem pisal o njegovih filmih Scanners, The Fly, Dead Ringers, Crash, A History of Violence ter Eastern Promises). Brandon si vendarle utira lastno, suvereno pot filmskega ustvarjalca, ki jo je poleg kratkometražnih projektov začrtal v celovečernem prvencu Antiviral (2012). O slednjem je že pisal blogerski kolega.

Zvezdniški prah je gonilna sila svetovnega gospodarstva, življenje in počutje znanih estradnikov pa glavni steber javnega življenja. Iznajdljiva farmacevtska podjetja so v takšnih okoliščina iznašla novo tržno nišo — trgovanje z virusnimi okužbami znanih oseb. Večina slavnih tako ima ekskluzivne pogodbe s farmacevtskimi družbami, ki v primeru bolezni iz telesa obolele osebe vzamejo klice in jih potem s kompliciranim tehnološkim procesom kopirajo za nadaljnjo komercialno rabo. Ali drugače, če zadevo poenostavimo in jo preslikamo na današnji čas — greš na kliniko in si omisliš herpes, ki je le nekaj dni nazaj krasil obraz Lady Gaga, ali si namesto 14-dnevnih počitnic ob morju daš vbrizgati gripo Justina Bieberja in potem doma veselo uživaš v razvoju bolezni. Pri eni takšnih družb dela naš centralni protagonist Syd March (Caleb Landry Jones), eden redkih privilegirancev z dostopom do dragocenih doz z virusi, ki strankam vsakodnevno vbrizgava tekočino z zvezdniško vsebino. Nekatere stvari pa se ne spremenijo nikoli, saj se tudi v prihodnosti na črnem trgu da nabaviti vse in dragocene virusne okužbe niso nobena izjema. V teh aktivnostih pomembno vlogo igra Syd, ki v svojem telesu tihotapi okužbe in jih potem ponuja prekupčevalcem. ―Goodfella, Filmski kotiček


Cronenberga mlajšega sta pri najnovejšem umotvoru navdihnila strokovna študija Physical Control of the Mind: Toward a Psychocivilized Society (1970), ki jo je napisal španski profesor nevropsihologije dr. José Manuel Rodríguez Delgado (1915―2011), in premisa lastnega kratkega filma Please Speak Continuously and Describe Your Experiences as They Come to You (2019) o bolnici v psihiatrični ustanovi, ki svoje sanje opisuje terapevtu. Brandon se vnovič odpravlja v temačen svet človekove zavesti in njegove izmikajoče se identitete, ujete v lupini telesa; tokrat z nihilistično psihodramo o morilki po naročilu posebne sorte. Bledična, eterična, androgina uslužbenka tajne agencije Tasya Vos (odlična Andrea Riseborough) se svojih žrtev ne loteva lastnoročno, temveč ležé v temi tehnološke sobe s posebno napravo za nevro-prenos oz. s pomočjo kibernetskega vsadka v telesu nepomembnega, anonimnega storilca, ki ji omogoči popoln umski nadzor nad njim. Tasya vdre v zavest svojega gostitelja oz. se utelesi v tistem človeku (glej tudi animirani Ghost in the Shell ter kiberpankovski kult The Matrix), izvede potrebne čustvene priprave in potem izvrši atentat po ukazu šefinje (Jennifer Jason Leigh), nazadnje pa si požene kroglo v usta, s čimer jo smrt gostitelja umsko potisne nazaj v lastno telo. Ampak postopek prenosa identitete ima stranske učinke in trajne posledice; poleg čustvene otopelosti, okrnjenih odnosov z družino ter vse bolj nejasne meje med svojo istovetnostjo in doživljanjem gostiteljskega življenja Tasya čedalje težje izvrši dejanje samomora, dokler se pri nekem pomembnem poslu dokončno ne zalomi. Še več: njen gostitelj Colin Tate (Christopher Abbott), ki naj bi umoril premožnega lastnika vplivnega podjetja Johna Parsa (Sean Bean), se na neki točki zave mentalnega parazita oz. Tasye, ki se je polastila njegove volje in dejanj, ter se ji odločno upre. Kakšne posledice bo imel spopad dveh umov v istem telesu za psihično celovitost in človečnost Tasye, četudi bi svojo nalogo izpeljala do konca?

Just think, one day your wife is cleaning the cat litter and she gets a worm in her, and that worm ends up in her brain. The next thing that happens is she gets an idea in there, too. And it's hard to say whether that idea is really hers or it's just the worm. And it makes her do certain things. Predator things. Eventually, you realize that she isn't the same person anymore. She's not the person that she used to be. It's gotta make you wonder, whether you're really married to her... or married to the worm.



Čeprav se zdi premisa o nadzoru uma in izmenjavi teles izposojena iz (pre)mnogih preteklih filmskih arhetipov (glej recimo starodavni Telefon s Charlesom Bronsonom ali poznejše The Machurian Candidate, Being John Malkovich in Upstream Color, dočim predlanskoletni Upgrade režiserja Leigha Whannella govori o izboljšavi telesa s samozavedajočim se kibernetskim vsadkom), Brandon Cronenberg v svoji zgodbi stavi predvsem na otipljivo opresivno vzdušnost (s sijajno kamero izkušenega rojaka Karima Hussaina), vizualno mešanico nedoločljivo vzporednega sveta sprevržene Kubrickove distopije Peklenska pomaranča (1971) in blazne psihedeličnosti Mandy (2018) Panosa Cosmatosa; ter na sočno visceralnost krvavo nazornih prizorov z zabrisanimi psihoseksualnimi namigi na nedoumljivost mesa, penetracijo in razkroj. Bolj kot prikaz nejasnosti in spremenljivosti identitete ga zanima učinek virtualne tehnologije na človekovo sočutje in empatijo, bolj kot raziskava moralnih imperativov in privzgojenih ali ideološko pogojenih načel (ki posamezniku preprečujejo samomor in obenem dovolijo uboj sočloveka), zaradi katerih je tako težko zares "biti v koži" drugega, pa ga muči nepopisno turobna, sterilna in hladna podoba sveta skrajno odtujenih, brezčutnih in mehansko delujočih ljudi, ki komunicirajo le še na daljavo (glej tudi kultni Verhoevenov Total Recall, manj posrečeni Surrogates Jonathana Mostowa ali pa kar sodobno klasiko Avatar Jamesa Camerona). Želel bi si torej več poudarka na simbolni razčlenitvi, doslednejši filmski dialektiki in naposled suvereni pripovedni sintezi uporabljenih elementov; a v svojem šele drugem celovečercu Cronenberg mlajši nekatere pomanjkljivosti vendarle spretno kompenzira z odličnimi igralskimi nastopi in nadpovprečno obrtniško veščino. Njegova neodvisna art-inštalacija je tako eden zanimivejših letošnjih žanrskih predstavnikov.