4. nov. 2020

Umri že enkrat! /Папа, сдохни! (2018)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Skoraj vsakokrat, ko sem naletel na kateri ruski film (in potem o njem pisal), je šlo za bolj ali manj odkrito kopiranje, posnemanje, zgledovanje in navdihovanje pri zahodnjaški žanrski produkciji. Tega mi je vselej žal; prepričan sem, da imajo Rusi več kot dovolj lastne substance, ustvarjalnosti, talenta in virov za izviren, avtohton ter politično, družbeno in kulturno suveren filmski izdelek. Pa vendar, Klim Šipenko (Salyut-7), Timur Bekmambetov (Abraham Lincoln: Vampire Hunter), Ivan Šurhovetski in Dzanik Fajzijev (Legenda o Kolovratu), Svjatoslav Podgajevski (Pikova dama), Ilija Najšuler (Hardcore Henry) in nazadnje Egor Abramenko (Sputnik), vsi ti sijajni filmski ustvarjalci izkazujejo izjemno tehnično in obrtniško spretnost, a zato toliko manj originalnosti pri motivih, slogu, temah in zgodbah svojih prikazov, ki se vztrajno obračajo na zahod ter pobirajo vsebino velikih filmskih uspešnic ali prijeme njihovih slavnih avtorjev. Lahko temu rečemo poklon in obča paradigma referenc, če želite, a se mi vseeno zdi nepotrebno ter zaman. Pridružil se jim je scenarist in režiser Kirill Sokolov, ki je svoj prvi celovečerec, angleško naslovljen Why Don’t You Just Die?, drzno umestil v omejeno mizansceno blokovskega stanovanja, kjer se odvije krvavo tragikomična zgodba o maščevanju, pohlepu in predvsem nesporazumu.

Sokolov je ustvaril netipičen ruski film, v katerem lahko prepoznamo rodbinske vezi s stvaritvami Quentina Tarantina, Siona Sona, Guya Ritchieja in Sergia Leoneja. [...]
Uvodni kader filma predstavi mladeniča v puloverju z logotipom Batmana, ki bo vsak hip stisnil zvonec ob vratih nekega stanovanja. Za hrbtom stiska kladivo, s katerim očitno ne planira pribiti nekaj žebljev v razmajano pohištvo. Že ta lepo režirana uvodna sekvenca razkrije, da bi mladenič za oreh, ki ga planira streti, moral vzeti večje kladivo. Vrata mu namreč odpre krepak možakar, s katerim bi se marsikdo z veliko previdnosti, če sploh, spustil v konflikt. Izkaže se, da je možakar oče fantove punce, povrh vsega še policijski inšpektor, ki takoj začuti napetost v zraku. Fanta povabi v stanovanje, kjer bosta skupaj počakala na prihod hčerke/punce. Toda mladenič ni prišel, da bi ob kavi bolje spoznal starše ženske, ki jo ljubi. Njegova nakana je smrtonosna, za njo pa se skrivajo zelo resni razlogi. ―Goodfella, Filmski kotiček

Kot ugotavlja že blogerski kolega: tarantinovska sočnost in artikulacija, ritchiejevsko obešenjaštvo in njegov koreografirani slow-motion (in dvocevke), predirljivi leonejevski pogledi sredi mitskih strelskih obračunov, visceralna sonovska uničevalnost in še kaj (rentgensko vizualizacijo slovite igre Mortal Kombat je v boju Jeta Lija denimo uporabil Andrzej Bartkowiak v svoji pretepačini Romeo Must Die), to je slogovni kolaž mladega cineasta Sokolova, ki je ― kot že rečeno ― v svoj kratkočasni črnohumorni prvenec vnesel občudovanja vredne tehnične elemente, navdušujoče otipljive (četudi sila nepoistovetljive) like ter izjemno vizualno plat. Le zgodba je bolj ali manj absurdna in pretirana do stripovske meje, brez širšega zgodovinsko-socialnega konteksta ali dramaturške zaokroženosti; zlahka jo jemljemo kot izvleček mnogih nihilističnih parabol o destruktivni človeški naravi, kjer se protagonisti bolj ali manj pobijejo med seboj (samo med Tarantinovimi umotvori prideta na misel Reservoir dogs ter The Hateful Eight). Gre za slikovit in dinamičen videospot, katerega srž pa zavoljo pripovedne praznine in prezira ali pomilovanja vrednih likov ― razen glavnega junaka Matveja oziroma odličnega Aleksandra Kuznecova ― kljub obči zabavnosti najverjetneje ne bo dolgo ostala z gledalcem.



I’m a huge movie geek and movie fan, I watch a lot of movies by myself. I think people who watch a lot of movies will get pleasure from this, because they can find the reference to other films. I am a huge fan of Sergio Leone and spaghetti westerns especially, so there is a lot of Morricone type music, or for example the shoot-out between two characters was edited like the last scene in The Good, the Bad and the Ugly. I am also a huge fan of South Korean movies like Park Chan-Wook’s movies, like the colours or the specific movements of the camera. And also Wong Kar-Wai’s colours. Of course Tarantino and Guy Ritchie a little bit. I also love Danny Boyle, I’m a huge fan and I like how he edits and how he breaks the rules and I find his storytelling interesting. There’s a lot of different references. I’m even a huge fan of Martin McDonagh and he was a big inspiration for me when I wrote the story, this crazy mix of irony and sadness inside of one story. To have crazy violence and at the same time the violence can be funny. I think the Irish sense of humour is rather close to Russian. ―Kirill Sokolov (Stefan Pape, intervju z ruskim režiserjem na portalu HotCorn.com)