3. dec. 2020

The Butterfly Effect (2004)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Opomba: matematična teorija kaosa preučuje obnašanje dinamičnih sistemov, ki so pri razvoju zelo občutljivi na začetne pogoje; pogosto se kot primer navaja t.i. metuljev učinek, pri katerem majhne razlike v začetnih pogojih (kot so denimo tiste pri zaokroževanju pri računanju) ustvarijo bistveno razliko v obnašanju tovrstnih dinamičnih sistemov, kar na splošno vodi v nezmožnost dolgoročnega napovedovanja. (iz Wikipedije)
(R) The Butterfly Effect, prva zares prava ekranizacija znamenite teorije kaosa, se začne kot Mystic River. Ali če hočete, kot Sleepers. Torej le na videz idilično, v resnici pa temačno, grozljivo in pedofilsko. Oče (Eric Stoltz) enega izmed lokalnih mulcev namreč v svoji kleti snema otroške porniče, pretepa svojega sina in v glavno vlogo postavlja svojo hčerkico. To je srhljiv okoliš, kjer v kino rolajo Seven z Bradom Pittom in kjer majhnim kužkom grozi smrt z zažigom. To je kurčevo Predmestje, le da ga ni spisal Vinko Moderndorfer, marveč scenarista intrigantne grozljivke Final Destination 2. In potem nas čaka preobrat. Čistokrvni rimejk trilogije Back to the Future, ki izgleda tako, kot bi ga režiral glavni junak filma Memento. —Iztok



V zdaj že tradicionalni rubriki 'Ne tako strašno zanič film kot misliš' vsekakor moram omeniti sci-fi triler režiserjev Erica Bressa in Jonathana Gruberja, ki je doživel dober sprejem med gledalci in v blagajnah kinodvoran (97 milijonov dobička pri proračunu 13 milijonov), toliko manj navdušenja pa je požel med kritiško srenjo. Slednja mu je očitala divjo nedoslednost, metafizično zmedo, absurdno stereotipnost in slabo artikulirano dramaturško linijo, prepredeno z mnogimi nesmisli. Dandanes ugotavljam, da se kljub temu film nikakor ni slabo postaral; v luči aktualnih hollywoodskih traparij, neskončnih predelav in derivatov ter želodec obračajoče politične korektnosti salonskega aktivizma je videti nadvse izvirno in vsebinsko polnovredno. Poleg tega, da je med redkimi filmi z Ashtonom Kutcherjem (Dude, Where's My Car?, No Strings Attached, Jobs) in Loganom Lermanom (Percy Jackson: Sea of Monsters, Fury, Noah, Indignation, Shirley), ki jih cineastično mirno prebavljam, prinaša zanimivo dvoumno premiso o subjektivni (miselni) percepciji ter manipulaciji časovnih determinant, ki so jo fascinantno udejanjili le še nekateri bolj ambiciozni kulti kot Memento (2000), Donnie Darko (2001), Stay (2005) ali Inception (2010).

Zgodba spremlja mladega Evana (Lerman), ki živi sam z materjo (Melora Walters) in se druži z najboljšimi prijatelji Lennyjem, Kayleigh in njenim bratom Tommyjem. Deček doživlja nedoumljive epizode spominskega kratkega stika, pospremljene s travmatičnimi telesnimi odzivi; ko želi nekoč o tem povprašati očeta, ki je hospitaliziran v psihiatrični ustanovi in ga še nikoli ni spoznal, ga med obiskom ta surovo napade in odziv varnostnika je zanj usoden. Evan se boji, da gre za dedno poškodbo možganov ali duševno bolezen, ki ga bo sčasoma pripeljala tja, kjer je končal njegov oče (glej tudi poznejši Take Shelter). Potem ko ima objestna potegavščina štirih prijateljev tragične posledice za njihovo sokrajanko, se mularija razide in vsak od njih gre svojo pot. Nekaj let pozneje Evan (Kutcher) med študijem psihologije na univerzi ugotovi, da se lahko s hipnotičnim prebiranjem svojega dnevnika — terapevtskega pripomočka, katerega pisanje mu je po medicinskih preiskavah v otroštvu priporočil zdravnik — miselno prestavi v slepe pege iz preteklosti, da bi ugotovil, kaj se njegovemu spominu tako vztrajno izmika. Pri tem odkriva grozljive posledice mladostniške nepremišljenosti pri igri z eksplozivom, incestoidno naravo izprijenega očeta nemočne Kayleigh (Amy Smart) in njenega vse bolj sadističnega brata Tommya (William Lee Scott) ter po tragičnem dogodku trajno zaznamovanega Lennyja (Elden Henson). Evan sklene popraviti svoje napake in ukrepati drugače, vendar se vsak njegov umski poseg v preteklost posledično konča še slabše od prejšnjega, predvsem pa se on sam uteleša v čedalje bolj kaotičnih vzporednih resničnostih, ki so posledica izničenja preteklih dogodkov (glej tudi poznejši Project Almanac). Edini izid tovrstnega popravljanja osebne zgodovine, v katerem je vsem njegovim prijateljem prihranjena tragična usoda, prinaša žalostne telesne posledice zanj samega. Ali sploh obstaja inačica pozitivne rešitve vzročnega sosledja dogodkov za vsakogar izmed njih, ali pa bo treba v vsakem primeru žrtvovati vsaj gotovost ljubezni in sreče?

Nekaj drži: če zgodbo jemljemo preveč dobesedno (in kljub nujnemu zamiku nejevere), je film fizikalno in pripovedno seveda nesmiseln (ampak tak je tudi Donnie Darko, recimo). Dejansko preskakovanje v času oz. v paralelne resničnosti zgolj s pomočjo uma je sicer cineastično originalna, vendar sila predrzna, dramaturško neumestna in pretirano fantastična premisa. A tako kot vedno pri časovnih zankah in motivih predestinacije gre njegovo sporočilnost jemati v prenesenem pomenu: kot človekovo željo po odpravi preteklih napak in izbiri drugačnih odločitev, ki bi ga vzročno pripeljale v boljšo, bolj skladno in srečno različico sveta. Zato ga kaže simbolno razumeti kot zgodbo o duševnem bolniku, ki v subjektivni razcepljenosti lastnega uma patološko ustvarja različne realnosti morebitne prihodnosti in osebnosti (glej tudi odlični triler Identity režiserja Jamesa Mangolda iz leta 2003); potemtakem se njegova prava, objektivna resničnost odvija v tistih okoliščinah, s katerimi se pomenljivo začne že uvodni kader še vedno nadvse gledljivega filma.