4. jan. 2021

Muriel's Wedding (1994)

Ocena: ●●●●●●●●○○

Film izpred več kot četrt stoletja, po scenariju in v režiji avstralskega mojstra P. J. Hogana (ne zamešajte ga z igralcem Paulom 'Krokodilom Dundeejem' Hoganom), o ženski emancipaciji in samozavesti pove približno stokrat več od današnjih plehkih, potvorjenih, dvoličnih #MeToo pamfletov o jebenem babjem opolnomočenju, s katerimi nas ― skladno s hinavskimi trendi feminističnega aktivizma ― že nekaj let vztrajno krmi preračunljiva in oportunistična hollywoodska konfekcija. Predvsem pa mu to uspe na tako prisrčen, pristen, ganljiv, odbit in zlasti edinstven način, da ga gre mirno prišteti med paradne konje in sodobno klasiko kinematografije Dežele tam doli ter brez težav uvrstiti med težkokategornike vseh žanrov kot Walkabout (1971), The Adventures of Barry McKenzie (1972), The Cars That Ate Paris (1974), Picnic at Hanging Rock (1975), Mad Max (1979), Gallipoli (1981), Crocodile Dundee (1986), Dead Calm (1989), Romper Stomper (1992), The Adventures of Priscilla, Queen of the Desert (1994), Shine (1996), Chopper (2000), Rabbit-Proof Fence (2002), Somersault (2004), Candy (2006), Animal Kingdom (2010) ali The Babadook (2014), če naštejem le nekatere najslavnejše.

"Muriel se poroči. Videl sem ga šestkrat. Fantastičen film. Tega bi jaz rešil pred izginotjem, če bi recimo svetu grozilo uničenje." ―Ridley Scott, za revijo The Hollywood Reporter



Muriel Heslop je nerodna, sramežljiva in debelušna mladostnica iz (namišljenega) avstralskega mesteca Porpoise Spit, ki s tremi sorojenci živi s podrejeno in pasivno materjo ter z oblastnim očetom s političnimi ambicijami, sredi devetdesetih še vedno posluša popevke skupine ABBA (manj znano dejstvo: slavna švedska zasedba je po turneji v Avstraliji zaslovela še prej kot v Evropi) in vse življenje sanjari o razkošni poroki, ki naj bi iz nje "naredila povsem drugo osebo". Zaradi zavrtega značaja, staromodne naravnanosti, nazadnjaškega sloga in odvečnih kilogramov je tarča posmeha lastne družine in družbeno breme za kliko neumnih prijateljic, ki se vzajemno varajo s fanti ali možmi druga druge, čeprav si Muriel obupano želi le pripadnosti in sprejetosti. (Trivia: sloviti stavek Gabby Millgate, "You're terrible, Muriel," bi skoraj ostal na montažni mizi.) Na nepremišljenem begu z "izposojenim" očetovim denarjem v morskem letovišču sreča divje spontano, svobodomiselno nekdanjo sošolko Rhondo (Rachel Griffiths), ki jo brez zadržkov sprejme kot sebi enako in v njej vidi unikatnost, ki je ona sama ni sposobna prepoznati. Dekleti se kot sostanovalki preselita v Sydney, kjer Muriel dela v videoteki in kmalu gre na svoj prvi (hilarično zabavni) zmenek, vendar se dekliška zabava v stanovanju konča tragično za Rhondo, ki je odtlej prikovana na invalidski voziček. Osamljena Muriel se javi na dobičkonosni ženitni oglas južnoafriškega plavalca (Daniel Lapaine), ki bi s prirejeno poroko samodejno pridobil tudi avstralsko državljanstvo in formalno možnost za udeležbo na olimpijadi. Muriel, ki se ji z uradno spremembo imena v "Mariel" in veličastno poroko življenje v resnici ne spremeni v pravljico (nepričakovano ji umre mama, ki je tudi sama živela v zanikanju, potem ko se je njen mož dokončno odselil k dolgoletni ljubici), naposled sprevidi, kaj je zares pomembno in načelnosti vredno: neomajna zvestoba sebi in odkritemu prijateljstvu ter odločno zoperstavljanje podcenjevanju, predsodkom in uveljavljenim družbenim pričakovanjem o družinskih, generacijskih in spolnih vlogah.

When I lived in Porpoise Spit, no one looked at me. But when I moved to Sydney, Brice asked me out and that proves that I changed and I'm not her anymore. ―Her? ―Muriel! Muriel Heslop. Stupid, fat and useless. I hate her! I'm never going back to being her again! Why can't it be me? Why can't I be the one?



Pogonski agregat eksotične dramedije je nedvomno sijajna avstralska igralka, pevka in kantavtorica Toni Collette, ki je poslej ukradla predstavo dobesedno v vsakem filmu, kjer se je pojavila (Diana & Me, The Sixth Sense, About a Boy, Japanese Story, Little Miss Sunshine, Enough Said, Hereditary, I'm Thinking of Ending Things), četudi je bil njen lik še tako postranski. Za svoj šele drugi celovečerec, kjer je za glavno vlogo načrtno pridobila dvajset kilogramov in je telesno skoraj neprepoznavna, je prejela kopico najpomembnejših avstralskih filmskih nagrad, med drugim pa tudi nominacijo za zlati globus in številna druga odličja; njen značajski razpon in razvoj tega lika sta šolski primer fantastične karakterizacije in osupljiv igralski zgled. Vendar ne gre zanikati niti prepričljive predstave vseh njenih soigralcev, predvsem odlične Rachel Griffiths kot nebrzdane prijateljice in Jeanie Drynan v ganljivi vlogi matere, pa tudi veterana Billa Hunterja kot žaljivega očeta in drugih avstralskih glumačev. Z optimistično čudaškostjo, neznosno lahkotnostjo in nepredvidljivostjo pripovedi, neposrednim humorjem, iskrenim sočutjem in neznansko poistovetljivostjo film zbuja celo paleto čustev pri še tako neprizanesljivem gledalcu ter priča o edinstvenosti, sproščenosti in osvežujoči drugačnosti z zahodnjaškimi družbenimi vzorci neobremenjene avstralske kinematografije (istega leta smo videli tudi huronsko zabavno Kraljico puščave Priscillo, ki jo je Bill Hunter tedaj snemal istočasno). Leta 2016 so ga pri Gledališki družbi v Sydneyju priredili tudi v odrski muzikal, seveda ob nepozabnih napevih ABBE ― morda spodbujeni z nezaslišanim uspehom romantične glasbene uspešnice Mamma Mia! (2008), k čemur je prav film Muriel se poroči veliko prispeval, nenaden preporod priljubljenih poskočnic švedskega četverca pa je potem prinesel še nadaljevanje Mamma Mia! Here We Go Again (2018).