2. jan. 2021

Promising Young Woman (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Skrivnostna, cinična in malodušna Cassie (Carey Mulligan) čez dan dela v drugorazredni kavarni in pri skoraj tridesetih še vedno živi pri starših (Clancy Brown, Jennifer Coolidge), potem ko je pred nekaj leti nepričakovano opustila študij medicine, kjer je blestela. Tedaj je študentsko javnost pretresel tragičen dogodek, ki je za vselej zaznamoval njeno najboljšo prijateljico Nino, vendar so se nespametni mladi privilegiranci izmuznili roki pravice, med drugim po zaslugi uspešnega odvetnika (Alfred Molina). Ampak Cassie ni nikoli pozabila na tisto pijansko zabavo, ki ji je spremenila življenje, in nikoli več ne bo dovolila, da bi katerikoli fant izkoristil alkoholno omamo zoper nemočno dekle. Večere in noči preživlja tako, da v lokalih, kamor zahajajo mladi samski moški, hlini pijansko zmedenost in nemoč; ko jo kateri objestnež spravi k sebi domov in skuša zlorabiti okoliščine, pa ga Cassie neusmiljeno strezni in postavi na pravo pot. Nekoč po naključju sreča nekdanjega sošolca in simpatijo z univerze (Bo Burnham), zdaj obetavnega kirurga pediatra, čigar krog znancev še vedno tvorijo bogataški zdravniki, udeleženi v afero izpred nekaj let. Cassie bo na vsak način izkoristila njegove zveze, da bi se maščevala malopridnežem.



Scenaristični in režijski prvenec britanske igralke Emerald Fennell (The Crown, Call the Midwife, Anna Karenina, Albert Nobbs) na konceptualni ravni deluje kot ne posebej izviren predstavnik podžanra 'rape & revenge', nekakšna mešanica nadrealistično stiliziranega trilerja Revenge (2017), prvenca francoske filmske ustvarjalke Coralie Fargeat (kjer so prav tako vsi moški šovinistične svinje), in nekoliko starejšega pedofilskega kulta Hard Candy (2005) Davida Slada, kjer preračunljiva in hladnokrvno inteligentna, zgolj navidez naivna lolita Ellen Page podobno išče zadoščenje za smrt svoje prijateljice. Brezčasen videz in izumetničeno pop-art podobo ji daje nenavadno barvita vizualizacija kamere Benjamina Kračuna (naše gore list), ki s podobno psihedelično kostumografijo in retro-scenografskimi prijemi zbuja asociacije sedemdesetih let (ampak liki imajo pametne telefone in uporabljajo družbena omrežja). Na tematski in oblikovni ravni je film enako nenavadna mešanica različnih zvrsti: črne burleske, družbene satire, maščevalnega trilerja in celo romantične komedije; od arhetipa smrtonosne črne vdove, klišejskega obračuna s premožnimi pokvarjenci iz visoke družbe, ki si lahko po potrebi kupijo pravico, do sproščenega prepevanja ob zvokih Paris Hilton v lekarni, številnih komičnih razbremenitev in naposled grotesknega epiloga iz krvave romance Very Bad Things (1998) Petra Berga. Bizarna stilska mešanica je osvežujoča vrlina sicer sila gledljivega filma, po malem pa tudi njegova hiba; nekonsistentnost, nepredvidljivost in odsotnost pričakovanega dramaturškega zadoščenja (ki nikoli ne gre "do konca"), skupaj z nekaterimi nedoslednostmi in nelogično posledičnostjo (potencialni kvarnik: Cassie pravzaprav nikogar ne ubije), bodo verjetno zmotili marsikoga. Fennellova nas po eni strani tolče naravnost v obraz s pravičniškimi stereotipi feminističnega salonskega aktivizma (#MeToo), po drugi pa moraliziranje uravnoteži s prikazi dvoličnosti hinavskih družbenih konvencij, v katerih s farizejstvom, sprenevedanjem, oportunizmom in škodoželjnostjo nič manj škode žrtvam moškega nasilja naredijo prav druge ženske. Kolebanje med sporočilno pretanjenostjo in nazorno šok terapijo pa je dvorezen meč, ki terja izkušenega in brezkompromisno suverenega filmskega ustvarjalca.



K sreči pa nekatere pomanjkljivosti več kot kompenzira vrhunski glumaški performans. Film na svojih plečih v glavnem nosi briljantna britanska igralka Carey Mulligan, ki je svojo nadarjenost dokazala v vseh filmih, kjer se je pojavila (Drive, Shame, The Great Gatsby, Far from the Madding Crowd, Suffragette), in ki zlahka zasenči vse druge ― razen nekoga. Alfred Molina, njen soigralec iz sijajne drame o intelektualnem in moralnem zorenju britanskega dekleta An Education iz leta 2009 (njej je prinesel oskarjevsko nominacijo), ki bi ga osebno raje gledal dve uri dremati, kot Tomčija Kurčija med eksplozijami granat preganjati se po strehah, se lahko v filmu pojavi zgolj za dve minuti, pa bo zanesljivo ukradel prizor in celotno predstavo (Chocolat, Frida, Spider-Man 2, The Da Vinci Code, Love Is Strange, The Devil Has a Name). Zbodla me je le izbira komedijanta Burnhama za pomembno osrednjo vlogo, liki antagonistov so pomilovanja vredni, neizraziti in medli (saj razumem poanto s sprevračanjem žanrskih vzorcev, češ da so največje barabe prav nevpadljivi "dobri fantje", le da tokrat ni preveč učinkovita), medtem ko je legendarnemu Brownu v sicer sijajni vlogi očeta komaj odmerjenega kaj časa. Pod črto torej všečna multižanrska kurioziteta, ki pa bi za (še) boljšo izbrušenost in resnično izvirnost zahtevala malce bolj zaokroženo in celovito usmerjenost.